Preskoči na glavno vsebino

To ljudstvo me časti z ustnicami ...

Biti nekdo, ki bo pred Bogom ali pred ljudmi  pokazal svoje življenje kot popolno in uspešno in sebe kot tistega, ki je lastnik tega istega življenja, je velika želja vsakega človeka. Popolnost nam je zapisana globoko v srce, ker je popolnost stanje, ki si ga predstavljamo kot rajsko: brez skrbi, brez težav in problemov, skratka brez trohice slabega.

Ta večno nedosegljiva želja je v nas tako velika, da lahko v tem hlepenju po popolnosti postanemo čisto pijani. Ta želja nas obsede, ker prinaša videz popolnosti med ljudmi posebno moč in ugled. Tako se ta želja, ki je v nas položena zato, da bi težili k neprestanemu napredovanju, sprevrže v nekaj povsem drugega. V to, da se pred drugimi želimo prikazati kot nekdo drug. Pred Bogom in pred ljudmi. Nekdo, ki je drugačen od nas. Nekdo, ki nima težav s tem, kako zadušiti svoj egoizem in odpraviti napake, ki nam gredo na živce, nekdo, ki ga ne bremenijo skrbi, kaj bo s službo in prihodnostjo, nekdo, ki ga ne hromijo stalni neuspehi in razočaranja. Torej nekdo, ki mu uspeva živeti tako, kakor piše v zapovedih, ki je dober in priden, neomadeževan, ki nima nikakršnih težav s samim sabo, nekdo, ki zlahka živi tako, kot je treba, ki se mu ni treba boriti, ker mu je že vse kristalno jasno. Skratka, nekdo, ki je takšen, kot bi človek moral biti. In tako tudi nekdo, ki mu sledi horda nevoščljivih pogledov. Nekdo, ki je na ta način dosegel to, kar si je pravzaprav na dnu vseh teh naprezanj v resnici želel: biti (vsaj na videz) boljši od drugih.

Ta želja je še močnejša, ko postane človek starš ali voditelj ali vzgojitelj, torej pri ljudeh, ki živimo v izložbi. Popoln človek bi za seboj popeljal množice. Imel bi moč spremeniti ljudi okoli njega. Neprestano bi kazal na to, kako je treba živeti, da si odpreš vrata raja, in bi postal profesionalna slaba vest človeštva. A bil bi popoln samo v svoji laži, ki bi se enkrat gotovo morala razkriti.

Popolnost ni človeška. Zato tudi nobena človeška pot do raja in do Boga ne more iti skozi popolnost, temveč skozi človekovo realnost - to je majhnost, nepopolnost, grešnost, slabost. Bog nas ne želi popolnih, ker ve, da takšni ne moremo biti. Bog želi biti naša popolnost. In to tudi postane - v tistem, ki mu pripravi prostor sredi svojih slabosti.

S tem razmišljanjem si tudi poskušam odgovarjati na vprašanja, ki jih poraja stanje slovenske Cerkve v zadnjem času. Tudi njeni duhovniki, vključno z mano, si domišljamo, da bomo svoj ugled obdržali, če bomo pred vsemi ohranjali videz čistosti in popolnosti. Nak. Kredibilnost Cerkve in kristjanov ne bo nikdar tisto, kar je v nas človeško, temveč tisto, kar je Božje. V svoji človeškosti nismo nič boljši kot drugi ljudje. Imamo pa veliko srečo. Vemo, da smo iz svoje težke in grešne človeškosti odrešeni, vemo, da smo prav v stanju, ki ga nihče ne mara, ljubljeni. In to je edino oznanilo, ki ga lahko damo. Bog nas dopolnjuje.

Sicer bomo tudi mi ostali samo pri ustnicah ...
*

Komentarji

  1. Matjaž Čeh6. 9. 12, 16:31

    Pozdravljen!

    Žal, sem malo kasneje začel poslušat kako na radiu ognjišče širite lepo besedo.

    Vendar se pa ne strinjam, da je bog nekaj od zunaj danega, ampak imamo v nas čistega boga, kateri DISTONO in brez čustev spremlja nas samih. Ta bog je podzavest... Ona Ve vse o sebi in Ogromno o drugih. Lahko rečemo, da bolj kot se spoštujemo, bolj glasno nam pove kje nas EGO tišči.

    OdgovoriIzbriši
  2. Spet jaz, v drugem tonu mišlenja, saj mi je moj bog povedal nekaj o tvojem Bogu.

    "Nič lažjega, plačan za to da filozofiram in se menim z ljdmi in vsajam Moje mišlenje"

    lp Matjaž

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.