Ne vem, kako je z vami, a zase vem, da sem potreboval ogromno časa, da sem začel razumevati, da človek, ki se z menoj v čem ne strinja, ni nujno moj nasprotnik. Da je morda moj sodelavec, morda tisti, ki mi pomaga rasti, morda tisti, ki mi čisti pot k resnici. Vem tudi, da bo preteklo še mnogo časa in mojih notranjih moči, preden bom to tudi ozavestil tako trdno, da bo to brez notranjih bojev, ali je to res ali ne, postalo moje prepričanje. Opažam pa, da pri tem nisem edini. Da gre za nekakšno bolezen slovenskega kristjana, ki je verjetno zrasla na pogorišču zgodovine, danes pa ima izvrstne pogoje, da se lahko brezmejno krepi.
Ni treba veliko besed, da bi to dokazal. Dovolj je pogledati v časopise ali na splet in že bomo – ob vsaki malce bolj žgoči temi – priče t. i. kulturnega boja. Hudo je predvsem to, da smo ga sprejeli za svojega, kot del svojega vsakdana, in to tako zelo, da izgleda že skoraj nujno, da se moramo ob vsaki razpravi postaviti na eno ali drugo stran in pripasti eni ali drugi vojski ter se tako torej poistovetiti z “belo” ali “rdečo” stranjo. Naj gre za domobrance ali partizane, Janšo ali Kučana, Rodeta ali Urana, vedno je enako. To, po čemer eni udrihajo, drugi vrnejo z enako ali večjo mero in tako gre iz dneva v dan, iz novice v novico, iz pogovora v pogovor.
Razmišljam, da gre pri vsem skupaj ne toliko za to, da bi res prišli do resnice, temveč, da bi oboji krepili svojo malce omajano identiteto. Razumete? Napadamo komuniste in liberalce, da bi dokazali, da nismo “njihovi”, ker nikoli nismo spadali k “njim”, in to delamo zato, ker pravzaprav ne vemo, kdo smo. Oziroma kdo želimo biti. Ne gre za to, kakšno mnenje imajo, temveč za to, da sem proti njemu. Gre za nekakšen nadomestek identitete. Anti-identiteta. Se pravi: ne, kdo sem, ampak, kdo nisem.
Dobro, dejstvo je, da je v Sloveniji prisotna velika alergija na kristjane in na Cerkev. A dejstvo je tudi, da tudi kristjani na napade velikokrat odgovarjamo na prav enak način, kot smo bili napadeni. Po navadi gre za obračunavanje s preteklostjo, dvoličnostjo, hinavščino in vsesplošnim obmetavanjem z grehi. Cilj je samo eden: čim bolj ogrditi nasprotnika in mu dokazati ne samo to, da se moti, temveč, da nikdar v ničemer ne bo imel prav.
Zakaj to počnemo? Nam je kdo stopil na žulj? Ali pa smo prvič vendarle začutili zahtevnost evangelija? Zahtevnost “drugega lica”, zahtevnost preseganja človeških meril, starih zakonov á la “zob za zob” in odpuščanja? Se je morda to zgodilo, ker škriplje v naši identiteti, v našem krščanstvu, ki ostaja krščanstvo na papirju, ne v življenju? Ker bi zahtevalo korenite spremembe našega mišljenja, recimo takšne, ki bi vključevale preokrenitev s tega, kar smo vajeni, na to, kar bi morali biti?
Poleg tega je boj tudi veliko lažja pot. Veliko lažja od poslušanja, veliko lažja od pogovora. Vsaj na zunaj tudi veliko bolj učinkovita. Seveda, vajeni smo, da se s potrpežljivim čakanjem in prigovarjanjem bolj malo doseže. Da je treba stvari zaostriti, ker te sicer nihče ne jemlje resno in ti ne posveča pozornosti. Toda sprašujem se, ali je boj res lahko krščanski odgovor, ali je vojna, četudi v obrambi, res lahko pristno krščansko oznanilo, je boj to, kar bo naredilo svet bolj Božji? Da se tudi v svojem krščanstvu postavimo na okope in streljamo z vsemi topovi?
Razmišljam o identiteti kristjana v sodobni družbi. In gledam kričeče preroke, ki so grajali Izrael, pa na stotine mučencev, ki so molče stali na grmadah, na desetine tistih, ki so si upali povzdigniti glas in obsoditi krivice, ter množice svetih mož in žena, ki so z molitvijo v samoti preoblikovali svet. Gledam in vidim, da je toliko različnih metod, ki se zedinjajo v tem, da niso nasilne. Niti besedno nasilne. Razlog je preprost. Njihovo izhodišče in središče je Jezus Kristus, orodje pa evangelij: “Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod”. (Jn 18,36)
Gre za drugačno logiko, za drugačno “vojsko”, kot so tiste po svetu, tudi tiste, ki se borijo proti kristjanom. Gre za pričevalce, ne vojake; za učence, ne za učitelje. “Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno”. (1 Kor 1,27) Taka “strategija” kristjanov, Cerkve, ne more biti napad ali obramba, niti ne opozicija ali koalicija, temveč prisotnost. Preprosta prisotnost s svojo identiteto, ki je evangelij. Da kristjani tako nismo nikomur trn v peti, temveč led za opečeno kožo in ogenj za zmrznjene roke. Drugačni, ne nasprotniki.
Saj delamo in se borimo za človeka, kajne?
(Iz priloge Bodi človek! z dne 27.9.2012)
Ni treba veliko besed, da bi to dokazal. Dovolj je pogledati v časopise ali na splet in že bomo – ob vsaki malce bolj žgoči temi – priče t. i. kulturnega boja. Hudo je predvsem to, da smo ga sprejeli za svojega, kot del svojega vsakdana, in to tako zelo, da izgleda že skoraj nujno, da se moramo ob vsaki razpravi postaviti na eno ali drugo stran in pripasti eni ali drugi vojski ter se tako torej poistovetiti z “belo” ali “rdečo” stranjo. Naj gre za domobrance ali partizane, Janšo ali Kučana, Rodeta ali Urana, vedno je enako. To, po čemer eni udrihajo, drugi vrnejo z enako ali večjo mero in tako gre iz dneva v dan, iz novice v novico, iz pogovora v pogovor.
Razmišljam, da gre pri vsem skupaj ne toliko za to, da bi res prišli do resnice, temveč, da bi oboji krepili svojo malce omajano identiteto. Razumete? Napadamo komuniste in liberalce, da bi dokazali, da nismo “njihovi”, ker nikoli nismo spadali k “njim”, in to delamo zato, ker pravzaprav ne vemo, kdo smo. Oziroma kdo želimo biti. Ne gre za to, kakšno mnenje imajo, temveč za to, da sem proti njemu. Gre za nekakšen nadomestek identitete. Anti-identiteta. Se pravi: ne, kdo sem, ampak, kdo nisem.
Dobro, dejstvo je, da je v Sloveniji prisotna velika alergija na kristjane in na Cerkev. A dejstvo je tudi, da tudi kristjani na napade velikokrat odgovarjamo na prav enak način, kot smo bili napadeni. Po navadi gre za obračunavanje s preteklostjo, dvoličnostjo, hinavščino in vsesplošnim obmetavanjem z grehi. Cilj je samo eden: čim bolj ogrditi nasprotnika in mu dokazati ne samo to, da se moti, temveč, da nikdar v ničemer ne bo imel prav.
Zakaj to počnemo? Nam je kdo stopil na žulj? Ali pa smo prvič vendarle začutili zahtevnost evangelija? Zahtevnost “drugega lica”, zahtevnost preseganja človeških meril, starih zakonov á la “zob za zob” in odpuščanja? Se je morda to zgodilo, ker škriplje v naši identiteti, v našem krščanstvu, ki ostaja krščanstvo na papirju, ne v življenju? Ker bi zahtevalo korenite spremembe našega mišljenja, recimo takšne, ki bi vključevale preokrenitev s tega, kar smo vajeni, na to, kar bi morali biti?
Poleg tega je boj tudi veliko lažja pot. Veliko lažja od poslušanja, veliko lažja od pogovora. Vsaj na zunaj tudi veliko bolj učinkovita. Seveda, vajeni smo, da se s potrpežljivim čakanjem in prigovarjanjem bolj malo doseže. Da je treba stvari zaostriti, ker te sicer nihče ne jemlje resno in ti ne posveča pozornosti. Toda sprašujem se, ali je boj res lahko krščanski odgovor, ali je vojna, četudi v obrambi, res lahko pristno krščansko oznanilo, je boj to, kar bo naredilo svet bolj Božji? Da se tudi v svojem krščanstvu postavimo na okope in streljamo z vsemi topovi?
Razmišljam o identiteti kristjana v sodobni družbi. In gledam kričeče preroke, ki so grajali Izrael, pa na stotine mučencev, ki so molče stali na grmadah, na desetine tistih, ki so si upali povzdigniti glas in obsoditi krivice, ter množice svetih mož in žena, ki so z molitvijo v samoti preoblikovali svet. Gledam in vidim, da je toliko različnih metod, ki se zedinjajo v tem, da niso nasilne. Niti besedno nasilne. Razlog je preprost. Njihovo izhodišče in središče je Jezus Kristus, orodje pa evangelij: “Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod”. (Jn 18,36)
Gre za drugačno logiko, za drugačno “vojsko”, kot so tiste po svetu, tudi tiste, ki se borijo proti kristjanom. Gre za pričevalce, ne vojake; za učence, ne za učitelje. “Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno”. (1 Kor 1,27) Taka “strategija” kristjanov, Cerkve, ne more biti napad ali obramba, niti ne opozicija ali koalicija, temveč prisotnost. Preprosta prisotnost s svojo identiteto, ki je evangelij. Da kristjani tako nismo nikomur trn v peti, temveč led za opečeno kožo in ogenj za zmrznjene roke. Drugačni, ne nasprotniki.
Saj delamo in se borimo za človeka, kajne?
(Iz priloge Bodi človek! z dne 27.9.2012)
Čestitke. Odličen prispevek! Hvala. Še tale citat iz SP "paše" zraven: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami. Mt 5, 11-12
OdgovoriIzbrišiVse dobro vam želim.
Hvala, hvala za odziv in prispevek. In ja, pravi citat za zraven. Morda jih paše še kar nekaj, pa naj vsak svojega najde. :)
OdgovoriIzbrišiZelo lepo napisano. Sam nisem kristjan ampak bilo mi je izredno prijetno ob branju besedila.
OdgovoriIzbrišine bo križarske vojne, kristjani še nikoli v zgodovini nismo bili take reve...
OdgovoriIzbrišiSe bom potrudil še pisati o tem. Kolikor mi bo čas (in navdih ;) ) dal.
OdgovoriIzbrišiCipros Pevec
OdgovoriIzbriši28. sep 2012 - 03:55
Žalostno razmišljanje nekega kaplana, ker ne ve, da so bili Primorci na strani partizanov in proti nacizmu, Dolenjci z škofom Rožmanom pa trobilo Vatikana. V preteklosti smo imeli krščanske socialiste, ki so bili najbolj ugledni katoliki: Trstenjak, Janžekovič, da ne govorim o Kocbeku, ki so bili proti nacizmu!!! Tega kaplan Marko ne ve ali noče vedeti. In v tem je srž problema: Slovenci smo se uprli nacizmu, ki nas je uničeval v taboriščih in je imel cilj, da Slovence, poleg Judov in drugih, uniči. Temu se je uprl katolik (to poudarjam) Janžekovič. Najbrž kaplančki Markoti o tem niso prebrali ničesar, pa bi bilo prav, da bi, ker bi imeli drugačno obzorje! Kar pa se tiče razprtij v Sloveniji, pa naj že enkrat utihnejo domobranci, ker so bili na strani poražencev, ki jih je tudi krščanska socialistična misel zavračala, najbolj pa konec vojne, kjer so sodili nacistom, domobranci so pa sodelovali z nacisti. Menim, da ne gre za bele in rdeče kot si domišlja kaplan Marko, ampak za črne in rdeče: oboji so izjalovitev ali frustracija za nas! Naj si Marko prebere kaj pri Bučarju, ki je pokončen Slovenec! Za konec pa samo to: Janžekovič je na koncu knjige Smisel življenja, zapisal: Načelno in dejansko je mogoče biti dober človek, a ne biti kristjan, ne more pa biti dober kristjan, kdor ni dober človek. Torej Primorec, če si, Marko: razmisli o razdalji in nebeški strani in čigavo trobilo si???
Cipros Pevec, hvala za tvoje razmišljanje, s katerim povzemaš moje mnenje, da so "oboji so izjalovitev ali frustracija za nas!" se globoko strinjam. tudi s tem člankom, ki sem ga objavil. z njim predvsem obračunavam z našim, mišljenjem kristjanov, da se moramo proti nekomu boriti. da nam je nekdo v Sloveniji sovražnik. sem za preseganje delitev. za preseganje nasilja, tudi besednega. sem mislil, da bo to iz članka razvidno, in če ni, potem se bom v bodoče bolj potrudil, da bo.
OdgovoriIzbrišiHvala za opozorilo in za branje.
Marko, kar ste napisali je super.
OdgovoriIzbrišiVeliko ljudi je še vedno zelo ranjenih, pa se tega ne zavedajo, zaradi bolečine govorijo tako. Ni jim za zamerit. Dobro je , ker vi to veste. Jaz vem, da ste vi spoštljiv človek. Le zakaj se eni počutijo takoj tako ogrožene? Seveda , zaradi bolečine.
Dragi Cipros Pevec. Imaš prav v marsičem, kar praviš, so pa zadeve precej bolj kompleksne, kar leti tudi na Markota. Ti spori in razdvojenost pravzaprav koreninijo že v 19. stoletju, zlasti ob koncu tega stoletja so se stvari izredno zaostrile. Všeč mi je bilo, da smo o tem spregovorili tudi na kromberšekm gradu, kjer sta dr. Branko Marušič in dr. Zoltan Jan odlično povzela te stvari. V tem se gotovo strinjam, da so takšne velike osebnosti, kakršni sta bila dr. Janžekovič in Kocbek, kar šle v pozabo. Predvsem bi bilo dobro, če že govorimo o 2. svetovni vojni, da vsi lepo dajo karte na mizo, čeprav je to precej nerealno pričakovanje, ki bi pa bilo nekaj odličnega. Ni prav, da se vse pokrajine obravnava po svoje, da se skuša idejno (ideološko) vso Slovenijo stlačiti v iste kalupe. Zato sem vesel, da se posebnost Primorske poudari. Za "domobransko" stran lahko damo en primer - Borisa Pahorja so prav oni poslali v nemško koncentracijsko taborišče, češ da je komunist, pa vemo, da je bil Kocbekov učenec. V članku so vseeno določeni poudarki, ki so vredni premisleka, predvsem to. Kdo je rekel, da bi se morali povsem strinjati? Sam sem mnenja, da je kdaj pa kdaj treba tudi odgovoriti z ustreznim protiorožjem, ki ni nujno enako nasprotnikovemu. Nisem za dialog za vsako ceno, saj sta zanj vselej potrebna dva. Pri vsem je treba tudi paziti, da ne preidemo v nek pacifizem...
OdgovoriIzbrišiMarko, prvič sem na tvojem blogu, ker me je na FBju pritegnil naslov tvojega članka, v upanju, da bom bral, to kar sem res lahko prebral ... Hvala ti za to.
OdgovoriIzbrišiVšeč so mi po svoje tudi komentarji, saj se je z vsemi mogoče na nek način strinjati. Pri branju Andrejevega in Ciprosevega prispevka me je sicer takoj nekaj zmotilo, vendar ...
Strinjam se, da je potrebno razjasnjevati stvari iz zgodovine in da je potrebno pokončne može iz preteklosti razumeti kot jasne zagovornike in "borce", a zdi se mi, da je spodbud v tej smeri že veliko in da je tako kot, Marko, praviš, to prisotno povsod. Zdi se mi, da je druga možnost, "prisotnost" kot je omenjaš, v tem tenutku verjetno še večje junaštvo.
Kar povej, kaj te je zmotilo, da morda razčistimo.
OdgovoriIzbriši