Kdo sem?

Zadnje čase veliko razmišljam o krščanski identiteti. Je že tak čas, da to od vsakega kristjana celo zahteva. Koristen čas, podarjeni čas, pravim jaz. Na dilemah, na težkih vprašanjih, na odločitvah se namreč gradi človekova identiteta, na njih se pokaže, kdo res smo. In kdo želimo biti. Do takega časa pride v življenju slehernega človeka. Nujen je. Zahteva ga človekovo globoko vsajeno hrepenenje po svobodi.

Ta čas je torej čas razčiščevanja. Po dokaj mirnih in lepih časih so se stvari zaostrile. Čas nam je prinesel nove podrobnosti in nova vprašanja o tem, kdo je kristjan, kakšne vrednote živi in kaj pomeni za svet, v katerem živi. Kakor da bi Jezus skozi dogodke tega našega časa spet postavljal vprašanje svojim učencem na prelomnem trenutku zgodovine:

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

Gre za temeljno vprašanje. Jezus ne potrebuje tega odgovora. Potrebujemo ga učenci. Odgovoriti, kdo je zame Jezus, namreč pomeni povedati, kdo sem jaz. Ker to pomeni postaviti temelj svojega življenja, svojega krščanstva, okoli katerega se bo vse vrtelo: kdo boš, kam boš šel, kako boš živel, za kaj se boš odločal. Jezus je identiteta krščanstva, tako tudi identiteta kristjana. Kdor je zame Jezus, za tako krščanstvo se bom odločil. Tako življenje bom živel.

Morda smo si na to vprašanje doslej napačno odgovarjali. Kot Peter. Morda nismo vedeli, kdo je Kristus. Rekli smo mu Kristus, a vprašanje, kakšna je bila naša podoba o tem, kdo to sploh je. Ko Jezus začne govoriti o trpljenju, skozi katerega kot Kristus mora iti, se Peter zdrzne: »Ne, Gospod, mi mislimo drugačnega Kristusa. Kristusa z močjo in oblastjo, Kristusa, ki ima rešitve, ki zmaguje, ki ga imajo radi. Mi hočemo takega Kristusa in tako Cerkev.«

A resnica je drugačna. Kristus je drugačen. Krščanstvo je drugačno. Kristus bo moral veliko pretrpeti, starešine, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili in po treh dneh bo vstal. Križ je njegova nujnost. Mora trpeti. Kristus ni Kristus, če ne trpi. Ker je ljubezen sama, mora trpeti. Ker mora tisti, ki hoče ljubiti, deliti tudi zlo ljubljenega – in tako trpeti.

Zato Kristus ne prejema, ampak daruje. Ne zmaguje, ampak izgublja. Ni mogočen, ampak nemočen, zavržen in izbrisan. In prav v tem močni. Ker se v tem kaže njegova največja moč, moč, ki rešuje človeštvo, ker obstaja kljub zlu in je nič ne more preseči – njegova ljubezen.

Kristus, ljubezen je naša identiteta. To smo mi. To želimo biti. Čeprav kot ljudje iščemo druge, lažje poti do nje, močnejše podobe o sebi. Mislimo si, da nas bo rešila moč. A v moči je vedno tako, da je nekdo zmagovalec, drugi pa poraženec. Jezus odrešuje tako, da izgublja, da se daruje. Kajti samo v darovanju, v ljubezni zmagajo vsi, tako tisti, ki darujejo, kot tisti, ki prejemajo.
*