Preskoči na glavno vsebino

Pridi, Sveti Duh!


Lahko si predstavljate kaos, ki vlada v Jeruzalemu. Kaos, ki je enak tistemu, ki vlada tam zunaj, tudi tukaj, tudi danes. Kaos, s katerim se boste soočili prav kmalu in ki vam bo segel do dna srca, do vaših najglobljih in najpomembnejših stvari vašega življenja.

Vas je strah? Normalno, da vas je. Mene tudi, ko pomislim na vse gorje, na ves strup obupa, nesmisla in negotovosti, ki se pretaka po svetu in njegovih kraljestvih in se zažira v mlada srca ljudi, s katerimi živim. Soočam se z njim. In ko tuhtam, ko razmišljam, kako bi ga iz njih in iz svojega življenja pregnal, ko se z njim soočam iz oči v oči, vidim, kako nemočen sem.

To svojo nemoč sem kot duhovnik prvič občutil, ko sem se prvič usedel v spovednico. Strah me je bilo, zelo strah. Ko mora vendar mladi, povsem neizkušeni človek stopiti v sredo zla in hudega, med bremena in krivde človeštva, v sredo neizmernega kaosa, v katerem ne ve, kam naj bi se obrnil in kaj naj bi storil. Takrat sem začel prvič moliti kratko, a močno molitev, ki so me je naučili prijatelji in ki jo odtlej ponavljam vsakokrat, ko se čutim majhen in nemočen: »Pridi, Sveti Duh!«

To svojo nemoč, strah in nebogljenost sem občutil še večkrat v svojem kratkem duhovniškem poklicu. V mnogih situacijah, v mnogih, predvsem težkih trenutkih in položajih, ko bi človek najraje zbežal, a pač ne more. Ker je tam. In ker tam mora biti. Ker je on, da, prav ta majhni in nebogljeni človek, prizorišče vedno novih in novih binkošti. Prihoda Boga, Svetega Duha v njegovo življenje in življenje vsega sveta.

Zato takrat, ko stopim pred težavo sebe ali ljudi, ki so okoli mene, še vedno vsakič tiho šepnem: »Pridi, Sveti Duh!«

Ta molitev me pomiri, ker vem, da bo Bog po meni naredil to, kar je prav. Ta molitev me opogumi, da govorim in se odločam za resnico. Ta molitev me okrepi. Ko se borim z zlom v sebi in svetu, se ne borim sam, temveč z ljubeznijo Boga. Ta molitev me pogreje, da postanejo moje besede mirne in tople, moj pogled jasen in optimističen. Ta molitev me posveti, da moja prisotnost prinaša ljudem luč, Boga. Ta molitev me osvobaja, da se ne obremenjujem s tem, kakšne sadove bodo obrodile moje besede ali dejanja, saj zaupam, da po mojih bornih besedah in dejanjih ne bom delal jaz, temveč Bog. Da bo tudi preko revščine podelil bogastvo. Da bo tudi preko tišine podelil mir. Da tudi preko nemoči otoplil srce. Da bo tudi preko moje nespameti podaril modrost. Da bo tudi v strogosti dal spoznati ljubezen. Da bo tudi preko mojih ovir pognal novo bilko življenja.

To so binkošti današnjega časa in sveta. To so binkošti mojega in tvojega življenja, ki jih potrebujeva oba. Ker oba potrebujeva Boga.

Zato: ko ne veš, kako se odločiti, zakliči: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko te je strah, šepni: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko ti je vsega dovolj in ne vidiš več smisla, vzdihni: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko te bo bolelo srce, zajokaj: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko boš sam, pomisli: »Pridi, Sveti Duh.«
Skratka, ko se boš počutil kot človek, pokliči: »Pridi, Sveti Duh.«

In bo prišel. Zagotovo. In prenovil tvoje obličje in po tebi obličje vse zemlje. Kajti ko človek dela s Svetim Duhom, dela vse novo, vse lepše, vse svetlejše. In kaj potrebuje naš svet drugega kot to?
*

Komentarji

  1. Cudovito! Hvala!
    Pridi Sveti Duh!

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala sveti Duh, da mene in nas vse razsvetljujes

    OdgovoriIzbriši
  3. Moj gospod moj Bog pomagaj mi, da se moj sin spreobrne in zacne verovati

    OdgovoriIzbriši
  4. Prosim te sv.Duh pridi in razsvetli mojo vnukinjo. Pridi sv.Duh pomagaj ji danes, ko pise maturo iz slovenscine. Hvala ti moj Bog.sv.Duh, da nam pomagas vedno in povsod. Molim te ljubim te nad vse aleluja sv. DUH ALELUJA

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j