Preskoči na glavno vsebino

1. dan: Moje besede štejejo

(Opomba: v mesecu maju v dijaškem domu prebiramo malce drugačne šmarnice. So moj osebni dnevnik, ki ga bom objavljal tudi na teh straneh. Zakaj? Ker hočemo skozi šmarnice povedati, da je treba iskati vrednote in Boga v svoji vsakdanjosti, jih vključevati in preverjati v konkretnih stvareh, ki jih živimo. Ti kratki dnevniški opisi želijo biti dnevnik kristjana, ki išče in ki v svojem iskanju pada in vstaja in v svojem življenju išče prostor za Boga. Da bi ga našli tudi vsak v svojem.)

Dragi nekdo!

Ni nujno, da so življenjske lekcije trde in grenke. Več jih je in bolj tehtne so takšne, to prav gotovo, pa vendar se lahko tudi iz lepih naučiš marsikaj. Kot recimo danes, ko sem dobil sms, ki me je do kraja presenetil.

Ampak najprej zgodovina. Tudi če nisem njen ljubitelj, bo tule služila, da se bo stvar bolje razumela. Bilo je pred petimi leti, ko sem bil diakon v Šturjah. Imel sem srečo, da sem takrat dobil nekaj zelo dobrih prijateljev. Takrat sem imel idejo, da mora pesnik umreti mlad. In takrat sem bil res še zelo mlad pesnik. Tako sem si nekako predstavljal, da bom verjetno umrl pri tridesetih. Če preračunamo torej septembra 2012. Mislim da triindvajsetega. In to sem jim razkril v enem od svojih pogostih klepetov z njimi.

Prišlo je do nasprotovanja, češ da je to prehitro in da to ne bo šlo. Zakaj ne? sem jih vprašal. Ena od njih mi je odgovorila, da zato, ker jo moram prej, preden umrem, še poročiti. Vzel sem koledar v roke in rekel: No, potem pa se lahko poročiš 1. septembra 2012, ker je to tak lep datum. Takrat je rekla, da je to prehitro, saj niti fanta še nima. Jaz pa sem jo ošvrknil, da bo pač morala pohiteti, ker me potem itak ne bo več.

Iz tega smo se hecali še kako leto, dokler se niso naše poti bolj ali manj usmerile vsaka na svoje. Šel sem v Novo Gorico, Idrijo in Vipavo, oni pa po svoje. In naše misli so šle tudi po svoje. Vse do današnjega dne. Danes namreč dobim od nje sms, ki pove preprosto novico: »Poročim se 1. septembra. :)«

Kot pravim: prijetna lekcija pomembnih stvari: kako veliko težo imajo moje besede! Večjo, kot si sploh predstavljam. Zakoreninijo se globoko v človeka, s katerim živim, ga spreminjajo in mu klešejo podobo o sebi in o svetu, morda celo prihodnost. Moje besede spreminjajo, moje besede lahko zidajo in uničujejo, moje besede lahko rojevajo in ubijajo. Ni to malce strašljivo? Niti ne bi več spregovoril, če bi se res zavedal, kako veliko odgovornost nosim z vsakim glasom, ki ga izgovorim.

Ta današnji sms mi je lep primer, da moje besede sooblikujejo zgodovino. Vsaka moja beseda je obljuba. Obljuba tega, kar resnično nosim v srcu. In vsaka moja beseda je darilo. Darilo iz tega, česar sem sam poln. Kaj obljubljam in kaj podarjam je torej izbira vsakega stavka.

Jutri izbiram besede. Bolj temeljito.

Tvoj brat Marko

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n