Preskoči na glavno vsebino

17. dan: Nove vrtnice

Dragi nekdo!

Ne domišljam si, da od teh zgodb mojega vsakdanjika, ki si jih prebiral v tem mesecu, odšel kaj drugačen. Morda samo za spoznanje, da duhovnik ni bitje z Marsa, temveč da je ravno tako človek kakor ti. Da tako kot ti visi med odločitvami, ima svoje vzpone in padce, preživlja skušnjave in boje v sebi, se ukvarja tudi z banalnimi stvarmi, da tudi njega stvari prizadenejo in razveselijo.

Zgodbe življenja pač. Zgodbe nekega malega, neznanega življenja, po katerih sem spoznal najprej to, da je življenje sámo najboljši učitelj. In da je na pladnju vsakega, prav vsakega dne toliko stvari, ki te lahko obogatijo in nahranijo za pot naprej. Vsak dan, res vsak dan, pa naj bo še tako enoličen in navaden, kot je bil recimo današnji.

Da je bil malce drugačen, je najprej poskrbela prebava. Moji načrti so padli v vodo. In vse, česar sem se lotil, je šlo slabo. Ali pa sploh ni šlo. Potem pa se je vse spremenilo. Na obisk je prišla prijateljica in mi za darilo prinesla lepe rumenooranžne vrtnice. »Zato, ker so ti srne pojedle vrtnice, sem se odločila, da ti kupim nove.«

Glej, morda ti danes nisi dobil novih vrtnic. Morda niti sladoleda ne. Če je bilo res težko, morda tudi nasmeha ne. A če nisi dobil res nič drugega, potem si dobil vsaj ta dan. Ptičje petje. Sončno svetlobo. Veter. Vodo. In tele moje vrstice. Zate sem jih pisal. Ker so besede največ, kar imam. Največ, kar lahko dam.

Tvoja zgodba – tako kot moja – ne gre mimo ljudi. Še manj mimo Boga. Besede, čeprav nerodne, čeprav nemočne, imajo neverjetno moč. Dotikajo se ljudi. Če so iz srca, pridejo tja, kamor morajo. O tem so me prepričale današnje vrtnice. Tebi pa bo morda to povedalo kaj drugega. Samo prosim: imej odprte oči. Poglej in spoznaj, da te ima nekdo zelo rad.

Tudi jaz.

Tvoj brat Marko

Komentarji

  1. Super! Všeč mi je, da pišete tako preprosto, človeku blizu. Vedno se me dotakne. Še naprej pišite tako in ostanite preprosti v pisanju - to je več vredno kot sto teoloških, ljudem nerazumljivih pridig. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Dragi Marko!
    Hvala za vse lepe misli, ki smo jih preko tvojega bloga deležni tudi tisti, ki jih osebno ne poznaš. Pred kratkim sem zbolela za rakom in moje življenje se je obrnilo na glavo. Verjetno bi vsak pomislil, da na slabše, a jaz v tej bolezni odkrivam obilje milosti. Spet zaznavam svet okrog sebe, lepoto življenja in stvarstva, spet imam čas in odprta ušesa in oči za ptičje petje, svetlobo, neskončno darov. In doživljam tudi to, kar si napisal, da moja zgodba ne gre mimo ljudi - vsak dan imam tisoč razlogov za hvaležnost. Hvala tudi tebi! Tatjana

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n