Preskoči na glavno vsebino

15. dan: Postanek je pomembnejši od poti

Dragi nekdo!

Čisto mirno je bilo danes zjutraj morje. Gladko. Kot ogledalo. In kot vsak dan se je mimo njega vilo na tisoče avtomobilov. Noben se ni ustavil, da bi se pogledal v njem. Morda zato tudi danes ni izvedel, da se na njem blešči nepopisna lepota, o kateri mu bo težko kdo spregovoril, ki jo bo težko v kom videl. Morje pa je bilo tam. Samo ustaviti bi se bilo treba.

Seveda, težko je govoriti o tem, da bi se kdo ustavil na prometni cesti. Oglasilo bi se na tisoče trobelj, noro bi hupale in govorile, da nekdo brez potrebe trati čas, ko pa je še toliko stvari za postoriti, še toliko poti za prehoditi. Ljudi moti, če se kdo ustavi.

Ampak jaz sem danes naredil prav to. Ustavil sem se. Najprej v koloni med Izolo in Strunjanom, potem pa skupaj s svojimi sodelavci, s kaplani naše škofije, in novim koprskim škofom Jurijem na našem letnem srečanju v Strunjanu. Ustavil. Premeril pot za nazaj in skupaj z njimi gledal naprej. V sproščenem vzdušju, v molitvi, med smehom in bratsko podporo kaplanov, v modrovanju in spoštovanju škofa Jurija, ki nas je kakor oče sprejel za svoje. In ja, tudi med dveurnim kosilom in klepetanjem tja v tri dni.

In potem sem se ustavil še ob večernem branju poezije. Toliko sem še imel za opraviti, tudi tele vrstice sem še moral napisati, zmoliti brevir, se pripraviti za jutri, razmisliti o darilu za mojo nečakinjo. Pa sem se ustavil. Ker je, če uporabim besede znanega slovenskega podjetja, »postanek pomembnejši od poti.« Tam, ob kraju poti, so sicer nenujne, a pomembne stvari, ki hranijo življenje. Pa kaj če trobijo za menoj. Naj raje trobijo, kot pa da na koncu poti ugotovim, da sploh ne vem, kje sem bil in kaj sem videl, od kod in kam sem prišel, s kom sem se vozil. In kdo sem sploh bil na teh svojih poteh.

Odgovor na to čaka na mirni morski gladini. In jaz se vsak dan peljem mimo.

Tvoj brat Marko

Komentarji

  1. Marko, naj te tvoje šmarnice trajajo kar čez celo leto.... Imaš neverjeten dar. Tvoj Nekdo

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n