Preskoči na glavno vsebino

4. dan: Duhovniška mineštra

Dragi nekdo!

Ta sreda je pač bila kot vsaka prva delovna sreda v mesecu namenjena srečanju duhovnikov vipavske dekanije. Glede na to, da nam je vsem bolj ali manj jasno, kakšno je starostno stanje duhovnikov po Sloveniji, verjetno ni treba posebej poudarjati, da sem na teh srečanjih vedno daleč najmlajši. In to je dejstvo, ki me včasih obliva s hvaležnostjo, včasih celo s ponosom, veliko večkrat pa tudi z vzdihovanjem, morda tudi z rahlo skrbjo in negotovostjo.

Ne bom tajil. Na naših srečanjih se večkrat srečam tudi s tistim občutkom, ko se primeš za čelo in si misliš, kaj sploh počneš tukaj. Čutiš se daleč, vsaj tako daleč, kot se verjetno oni čutijo daleč od tebe. Pa čeprav smo v isti službi, oznanjamo istega Kristusa, služimo isti Cerkvi, za nameček še na istem področju, z bolj ali manj podobnimi ljudmi. Poleg tega, da smo različnih starosti, rojeni v razmaku natančno šestdesetih let (in sicer do dneva natančno), kar pomeni generacijsko izredno pester izbor, smo nabrani tudi z vseh koncev primorske zemlje, vsak s svojimi lepotami in trdotami, da ne govorim o različnosti talentov in karakterja. Prava mineštra človeštva.

In naša srečanja so vedno bolj ali manj podobna. Že ko se usedem v avto in se peljem proti temu ali onemu koncu dekanije, vem, kaj se bo dogajalo. Veliko bo govora o dobrih starih časih starejših župnikov, na drugi strani bomo mlajši govorili o tem, da se je treba prilagoditi novim razmeram in da je staro pač minilo in da ga ne bo več. Nekateri se bodo obregnili ob to, da ne govorimo več o izvirnem grehu, drugi se bodo spomnili česa iz svoje bogate zgodovine, spet drugi bomo kritični do obstoječega stanja in bomo želeli čez noč spremeniti Cerkev in svet. In ob vsem tem si bomo izmenjaje podajali odkimavanje in tudi kakšno pikro besedo, kritiziranje in kdaj tudi slabo voljo. In ko grem nazaj proti domu, si kar nekajkrat obljubim, da ne bom več šel, ker nima smisla.

Kaj pa naslednji mesec? Spet grem. Spet grem v njihovo družbo. Čeprav se sliši neverjetno, morda ironično ali pa smešno, jih potrebujem. In oni potrebujejo mene.

Potrebujem jih, da me podprejo v mojih mladostnih iskanjih in da skozi njihove poglede razčiščujem tudi svoje prepričanje in iščem pravo podobo svojega poklica. In oni potrebujejo mene, da jih ohranjam sveže v mnenjih in pogledu na sodobno družbo, da jih spravljam v zadrego, in jim sprašujem vest, da ne ostarijo in zaspijo na lovorikah ali v zgodovini. Jaz potrebujem njih, ker so stvari, ki jih lahko predebatiram samo z njimi. In oni potrebujejo mene, ker jih špikam pod rebra in jim dajem novih idej ali vsaj preverjam, koliko so stare stvari sploh še dobre.

Potrebujemo se, da, ker skupaj mašujemo, razmišljamo, se skregamo, se smejimo, si povemo najnovejše vice, se podpremo v težkih situacijah, poslušamo drug drugega, se sprejemamo v svojih muhah in slabostih. Potrebujemo – če ne drugega – to, da smo skupaj. Potrebujemo se. Ker smo – če hočem ali ne – bratje. Bratje ob istem oltarju, od istega Kristusa poklicani. In bratje morajo biti skupaj. Zaradi krvi, ne zaradi želja. Sicer nekaj v njih manjka.

Vem, lažje bi bilo ostati doma. Lažje bi bilo iti iz Cerkve, te svete in grešne Cerkve, s katero se tolikokrat ne strinjam. Toda kdo bi jo potem spreminjal, če ne bi bilo mene? Že samo to, da sem tam, kjer sem, takšen kot sem, spreminjam svet okoli sebe. In svet in Cerkev in dijaški dom ne bi obstajali več, če me ne bi bilo v njih.

Zato vztrajam.

Tvoj brat Marko

Komentarji

  1. Najprej čestitam za tvoj dnevnik, ki ga nam vsem zaupaš. Zapisek mi daje veliko za razmišljanje. Vsak od nas se najde na poteh, ko potrebujem starejše in modrejše, ali pa nas potrebujejo oni, da jim pomagamo.
    Tudi sam sem se učil prvih korakov na računalniku od mlajših, saj se verjetno spomniš. Sedaj mi veliko pomaga, da si tako prihranim kakšno pot v mesto in dolino, in opravim kar od doma. Oprosti, ker se nisem že dolgo oglašal.
    Lepo te pozdravljam

    Lojze

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n