Dragi nekdo!
Če sem se danes s čim res velikokrat, morda celo prevečkrat srečal, so bili to porazi. Ne toliko moji porazi – jaz sem ga doživel samo pri teršetu – temveč porazi ljudi, ki so mi pri srcu. Razočaranja, težave, žalost, neuspehi, če jih poimenujem bolj široko. Porazi, ob katerih nimaš kaj reči. In občutiš tudi svoj poraz, svojo nemoč – ker ne moreš pomagati in je vse, kar imaš, samo nemočna in težka tišina.
Imaš pa vendarle še nekaj. Imaš bližino. In vsak poraz je manj grenak, če imaš ob sebi nekoga, ki ne more nič reči, ki samo ždi ob tebi in trpi skupaj s teboj. Neprecenljivo je to. Ker veš, da v porazu nisi sam. Še nekdo se čuti poražen, ker bi rad zmagoval nad tvojo bolečino in tvojim razočaranjem, pa nima moči, da bi karkoli naredil.
Naj se mi zdi še tako čudno, ima poraz dobro stran. Vzbuja ljubezen. Da, veliko bolj kakor zmage in moč prebuja ljubezen nemoč in poraz. In morda je v tem sladkost poraza – da zaradi njega veliko bolj občutiš rešitev, bližino, pomoč in dragocenost nekoga, ki te posluša in ti je blizu, pa čeprav ti sploh ne more pomagati.
V drugem letu mojega duhovništva se mi je zgodilo, da je neka mama izgubila svojega mladega sina v prometni nesreči. Vodil sem njegov pogreb. Seveda zelo žalosten pogreb, kakršni so ponavadi pogrebi mladih, zelo mladih ljudi. Po mesecu dni je spet prišla do mene, še vedno zakrita v črnino, črnino oblačil in verjetno tudi črnino srca. Sedela je pred menoj v tišini.
Seveda mi je postalo nerodno. Izustil sem nekaj stavkov, ker sem najprej hotel pretrgati to težko vzdušje, pa tudi, ker sem ji nekako hotel pomagati, jo opogumiti. In sem ji rekel par resničnih stvari ... kot recimo to, da je njen sin zdaj vseeno na boljšem, da naši otroci pravzaprav niso naši otroci in da se jim celo življenje odpovedujemo in se od njih poslavljamo. A kot vedno resnica boli. Preveč stvari sem rekel. Zato me je prekinila: »Ne govorite več ... tega.« V moji naravi je, da se za vsako napako sekiram. To je bila napaka. Gotovo. Vsa opravičila ne zaležejo več. Čeprav mi je oprostila, so me zaskelele moje lastne besede.
Ta žena je prišla je k meni prišla po tišino. Tišino, najplemenitejšo spremljevalko človekove bolečine. Kajti – so bolezni, ki jih pozdravi samo tišina. So resnice, ki jih zbudi samo tišina. In te resnice so žive. Od tistega dne dalje sem se počasi učil, da je tema, da je poraz morda dan človeku tudi zato, da bi se naučil biti tiho. Kajti plemenito je reči pravo besedo ob pravem času, a še plemeniteje je molčati ob pravem času.
Zato so bila moja današnja srečanja s porazi predvsem srečanja s svojo majhnostjo in nebogljenostjo. Srečanja, ki vedno naredijo čudež: s svojo nemočjo sem naredil največ, kar sem lahko. Bil sem človek.
Če sem se danes s čim res velikokrat, morda celo prevečkrat srečal, so bili to porazi. Ne toliko moji porazi – jaz sem ga doživel samo pri teršetu – temveč porazi ljudi, ki so mi pri srcu. Razočaranja, težave, žalost, neuspehi, če jih poimenujem bolj široko. Porazi, ob katerih nimaš kaj reči. In občutiš tudi svoj poraz, svojo nemoč – ker ne moreš pomagati in je vse, kar imaš, samo nemočna in težka tišina.
Imaš pa vendarle še nekaj. Imaš bližino. In vsak poraz je manj grenak, če imaš ob sebi nekoga, ki ne more nič reči, ki samo ždi ob tebi in trpi skupaj s teboj. Neprecenljivo je to. Ker veš, da v porazu nisi sam. Še nekdo se čuti poražen, ker bi rad zmagoval nad tvojo bolečino in tvojim razočaranjem, pa nima moči, da bi karkoli naredil.
Naj se mi zdi še tako čudno, ima poraz dobro stran. Vzbuja ljubezen. Da, veliko bolj kakor zmage in moč prebuja ljubezen nemoč in poraz. In morda je v tem sladkost poraza – da zaradi njega veliko bolj občutiš rešitev, bližino, pomoč in dragocenost nekoga, ki te posluša in ti je blizu, pa čeprav ti sploh ne more pomagati.
V drugem letu mojega duhovništva se mi je zgodilo, da je neka mama izgubila svojega mladega sina v prometni nesreči. Vodil sem njegov pogreb. Seveda zelo žalosten pogreb, kakršni so ponavadi pogrebi mladih, zelo mladih ljudi. Po mesecu dni je spet prišla do mene, še vedno zakrita v črnino, črnino oblačil in verjetno tudi črnino srca. Sedela je pred menoj v tišini.
Seveda mi je postalo nerodno. Izustil sem nekaj stavkov, ker sem najprej hotel pretrgati to težko vzdušje, pa tudi, ker sem ji nekako hotel pomagati, jo opogumiti. In sem ji rekel par resničnih stvari ... kot recimo to, da je njen sin zdaj vseeno na boljšem, da naši otroci pravzaprav niso naši otroci in da se jim celo življenje odpovedujemo in se od njih poslavljamo. A kot vedno resnica boli. Preveč stvari sem rekel. Zato me je prekinila: »Ne govorite več ... tega.« V moji naravi je, da se za vsako napako sekiram. To je bila napaka. Gotovo. Vsa opravičila ne zaležejo več. Čeprav mi je oprostila, so me zaskelele moje lastne besede.
Ta žena je prišla je k meni prišla po tišino. Tišino, najplemenitejšo spremljevalko človekove bolečine. Kajti – so bolezni, ki jih pozdravi samo tišina. So resnice, ki jih zbudi samo tišina. In te resnice so žive. Od tistega dne dalje sem se počasi učil, da je tema, da je poraz morda dan človeku tudi zato, da bi se naučil biti tiho. Kajti plemenito je reči pravo besedo ob pravem času, a še plemeniteje je molčati ob pravem času.
Zato so bila moja današnja srečanja s porazi predvsem srečanja s svojo majhnostjo in nebogljenostjo. Srečanja, ki vedno naredijo čudež: s svojo nemočjo sem naredil največ, kar sem lahko. Bil sem človek.
Tvoj brat Marko
Komentarji
Objavite komentar