Ta teden sem se pogovarjal s šestnajstletnim fantom, ki se počuti zato, ker še ni imel izkušenj s spolnimi odnosi, manjvrednega v družbi svojih vrstnikov. Doživel sem, kako so se posmihali dekletom, ki so bila pripravljena sprejeti službo molivca v dijaškem domu. Skupaj z vami sem pospremil še eno gorenje križa nad Strunjanom. Še mnoge druge dokaze boste našli, ki vam bodo povedali, da krščanstvo za ta svet ni naravno, ni sprejemljivo. »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.«
Na tem mestu ne želim igrati vloge žrtve, tudi nočem, da bi se vi tako počutili ali razmišljali o tem. Ker tudi Jezusov namen, ko govori o kristjanih, ki niso od sveta, ni tak. Pravzaprav želiva tako Jezus kot jaz povedati, da smo kristjani od sveta drugačni. Pa ne zato, ker bi si želeli biti drugačni, ampak ker je svet zavezan drugačnim zapovedim kakor kristjani. Takšnim, ki jih kristjan ne more sprejeti. Ker niso zrasle iz resnice. Ker človeku ne služijo, temveč ga napravljajo za sužnja. Ker ne vodijo v življenje, marveč v smrt.
Kristjan je zato drugačen – ker ne more sprejeti laži, če pozna resnico; ne more sprejeti smrti, če pozna pot v življenje; ker ne more verjeti nikomur drugemu, če je spoznal nekoga, ki ga ima rad bolj kot vse na svetu. Ne more hoditi za nobeno drugo stvarjo, če je spoznal ljubezen Boga.
Drugačnost pa moti. Vedno moti. Ker vzbuja slabo vest. In ker – če je prava in resnična – spreminja. Kakor luč v temi, ki jo začne uničevati in spreminjati v svetlobo, ko se pojavi v njej.
Ampak »biti v svetu, a ne biti od sveta« seveda ne pomeni, da v ta svet ne sodimo. Nasprotno. V tem svetu imamo pomembno vlogo, ker svet lahko preživi samo, če bo v njem vedno dovolj ljudi, ki bodo resnico evangelija sprejeli za svojo in jo vsak dan živeli. Z malim, navadnim, na videz nepomembnim življenjcem bodo obdržali svet pri življenju. Če bodo seveda temu, kar so spoznali za resnično, ostali zvesti. Če bodo ostali zvesti evangeliju v vsakem dihu, v vsaki odločitvi. Pa čeprav to pomeni biti trn v peti celotnega sveta.
Ker drugače ne morejo. Ker vedo, da je resnica edina pot do svobode, sreče in ljubezni. Edina pot do človeka. Edina pot do Boga. Ker pomeni biti v resnici biti eno z Bogom: biti svoboden, čeprav zavezan, biti srečen, čeprav zavržen, biti ljubljen, čeprav se zdi, da te nihče ne ljubi.
*
Na tem mestu ne želim igrati vloge žrtve, tudi nočem, da bi se vi tako počutili ali razmišljali o tem. Ker tudi Jezusov namen, ko govori o kristjanih, ki niso od sveta, ni tak. Pravzaprav želiva tako Jezus kot jaz povedati, da smo kristjani od sveta drugačni. Pa ne zato, ker bi si želeli biti drugačni, ampak ker je svet zavezan drugačnim zapovedim kakor kristjani. Takšnim, ki jih kristjan ne more sprejeti. Ker niso zrasle iz resnice. Ker človeku ne služijo, temveč ga napravljajo za sužnja. Ker ne vodijo v življenje, marveč v smrt.
Kristjan je zato drugačen – ker ne more sprejeti laži, če pozna resnico; ne more sprejeti smrti, če pozna pot v življenje; ker ne more verjeti nikomur drugemu, če je spoznal nekoga, ki ga ima rad bolj kot vse na svetu. Ne more hoditi za nobeno drugo stvarjo, če je spoznal ljubezen Boga.
Drugačnost pa moti. Vedno moti. Ker vzbuja slabo vest. In ker – če je prava in resnična – spreminja. Kakor luč v temi, ki jo začne uničevati in spreminjati v svetlobo, ko se pojavi v njej.
Ampak »biti v svetu, a ne biti od sveta« seveda ne pomeni, da v ta svet ne sodimo. Nasprotno. V tem svetu imamo pomembno vlogo, ker svet lahko preživi samo, če bo v njem vedno dovolj ljudi, ki bodo resnico evangelija sprejeli za svojo in jo vsak dan živeli. Z malim, navadnim, na videz nepomembnim življenjcem bodo obdržali svet pri življenju. Če bodo seveda temu, kar so spoznali za resnično, ostali zvesti. Če bodo ostali zvesti evangeliju v vsakem dihu, v vsaki odločitvi. Pa čeprav to pomeni biti trn v peti celotnega sveta.
Ker drugače ne morejo. Ker vedo, da je resnica edina pot do svobode, sreče in ljubezni. Edina pot do človeka. Edina pot do Boga. Ker pomeni biti v resnici biti eno z Bogom: biti svoboden, čeprav zavezan, biti srečen, čeprav zavržen, biti ljubljen, čeprav se zdi, da te nihče ne ljubi.
*
Komentarji
Objavite komentar