Preskoči na glavno vsebino

14. dan: Kar te ne ubije, te okrepi

Dragi nekdo!

Navsezgodaj, ravno po jutranji molitvi v kapeli, sem odkril, da so srne spet pojedle cvetove vrtnic, ki so bili ravno na tem, da se odprejo in se pokažejo v vsej svoji lepoti. Malodane razjarjen sem se napotil proti jedilnici, z eno samo mislijo: to bo vojna, srne, to bo vojna!

Tekom dopoldneva sem počasi padel v malodušje, da tako ali tako nima nobenega smisla boriti se, ker jih pač ne bom mogel odgnati. In da bom iz razočaranja kar požagal vse vrtnice in se pač vdal v to, da z vrtnicami na tem pustem zidu za kapelo, kjer bi lahko nastala hvalnica stvarstva, pač ne bo šlo.

Potem pa se mi je zgodila zanimiva stvar. V pralnici vsako dopoldne odmeva, včasih hrešči, glasba z Radia 1. Zadnje čase ga ne poslušam več, ker ima vedno iste komade in na milijone reklam, naše čistilke in perice pa so mu očitno še zveste. Tako je bilo tudi danes. Šel sem proti jedilnici (kako zanimivo, ista smer kot zjutraj, ko mi je v glavi odmevala vojna napoved srnam) in na poti me je iz zvočnikov požgečkala pesem Kelly Clarkson Stronger. Če sem prav natančen, mi je na uho prišel ravno za moje počutje zelo pomemben refren te pesmi: »What doesn't kill you, makes you stronger

Kaj lahko naredi ena sama pesem! Šel sem nazaj v sobo, se usedel za računalnik in se spravil k iskanju odganjalca divjadi. Deer repellent se temu reče po angleško, ker ima slovenščina premalo ustreznih rešitev. Hotel sem nekaj naravnega. In sem ga dobil. En jajčni rumenjak, žlička pecilnega praška in liter vode. Baje da jajca srnam odurno smrdijo še tedne po tem, ko jih človek niti ne zavoha več. Bom poskusil. Jutri grem v nabavo.

Kar malo presenečen sem nad sabo, da sem bil sposoben tega iskanja. Večkrat se mi zgodi, da pač odneham in se ne trudim, če mi kakšna stvar ne gre tako, kot sem si zamislil ali pričakoval ali če sem v svojem delu potolčen. Ampak tele moje vrtnice se vseeno po vsakem obisku srn vedno znova in znova spravijo k sebi in se odločijo za nove in nove cvetove. Poskusimo še enkrat vzcveteti, pa četudi še enkrat pride srna in ga pozoblje. Kakšen smisel le ima to neumno vztrajanje?

Mislim, da ne gre za profit. Mislim, da ne gre za ponos. Če bi šlo za to, se vrtnice že dolgo po prvi uši, ki jih je napadla, ne bi več trudile. Mislim preprosto to, da vrtnica pač mora vzcveteti. Da mora to storiti, ker drugače ne zna živeti. Ker je to njeno poslanstvo – da zacveti, zadiši in me razveseli. In ne bo nehala, dokler tega ne bo storila. Vedno znova in znova bo poskušala, na tak ali drugačen način. Ni pomembno, kako bo to storila, temveč, da bo. In bo. »What doesn't kill you, makes you stronger

Kar te ne ubije, te okrepi. Da ti nove izkušnje, nova spoznanja, nove modrosti, nove načine. Bolj odprte oči, več pazljivosti, nove rešitve. Morda postaneš celo nov človek, boljši, močnejši. Če imaš v sebi cilj, boš našel pot. Slejkoprej jo boš našel. Če je cilj toliko pomemben. Če pa ni, poišči takega, ki bo pomemben. Najpomembnejši, pravzaprav.

Tvoj brat Marko

Komentarji

  1. To si za mene danes pisal? :) Hvala ti za te besede!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n