Preskoči na glavno vsebino

14. dan: Kar te ne ubije, te okrepi

Dragi nekdo!

Navsezgodaj, ravno po jutranji molitvi v kapeli, sem odkril, da so srne spet pojedle cvetove vrtnic, ki so bili ravno na tem, da se odprejo in se pokažejo v vsej svoji lepoti. Malodane razjarjen sem se napotil proti jedilnici, z eno samo mislijo: to bo vojna, srne, to bo vojna!

Tekom dopoldneva sem počasi padel v malodušje, da tako ali tako nima nobenega smisla boriti se, ker jih pač ne bom mogel odgnati. In da bom iz razočaranja kar požagal vse vrtnice in se pač vdal v to, da z vrtnicami na tem pustem zidu za kapelo, kjer bi lahko nastala hvalnica stvarstva, pač ne bo šlo.

Potem pa se mi je zgodila zanimiva stvar. V pralnici vsako dopoldne odmeva, včasih hrešči, glasba z Radia 1. Zadnje čase ga ne poslušam več, ker ima vedno iste komade in na milijone reklam, naše čistilke in perice pa so mu očitno še zveste. Tako je bilo tudi danes. Šel sem proti jedilnici (kako zanimivo, ista smer kot zjutraj, ko mi je v glavi odmevala vojna napoved srnam) in na poti me je iz zvočnikov požgečkala pesem Kelly Clarkson Stronger. Če sem prav natančen, mi je na uho prišel ravno za moje počutje zelo pomemben refren te pesmi: »What doesn't kill you, makes you stronger

Kaj lahko naredi ena sama pesem! Šel sem nazaj v sobo, se usedel za računalnik in se spravil k iskanju odganjalca divjadi. Deer repellent se temu reče po angleško, ker ima slovenščina premalo ustreznih rešitev. Hotel sem nekaj naravnega. In sem ga dobil. En jajčni rumenjak, žlička pecilnega praška in liter vode. Baje da jajca srnam odurno smrdijo še tedne po tem, ko jih človek niti ne zavoha več. Bom poskusil. Jutri grem v nabavo.

Kar malo presenečen sem nad sabo, da sem bil sposoben tega iskanja. Večkrat se mi zgodi, da pač odneham in se ne trudim, če mi kakšna stvar ne gre tako, kot sem si zamislil ali pričakoval ali če sem v svojem delu potolčen. Ampak tele moje vrtnice se vseeno po vsakem obisku srn vedno znova in znova spravijo k sebi in se odločijo za nove in nove cvetove. Poskusimo še enkrat vzcveteti, pa četudi še enkrat pride srna in ga pozoblje. Kakšen smisel le ima to neumno vztrajanje?

Mislim, da ne gre za profit. Mislim, da ne gre za ponos. Če bi šlo za to, se vrtnice že dolgo po prvi uši, ki jih je napadla, ne bi več trudile. Mislim preprosto to, da vrtnica pač mora vzcveteti. Da mora to storiti, ker drugače ne zna živeti. Ker je to njeno poslanstvo – da zacveti, zadiši in me razveseli. In ne bo nehala, dokler tega ne bo storila. Vedno znova in znova bo poskušala, na tak ali drugačen način. Ni pomembno, kako bo to storila, temveč, da bo. In bo. »What doesn't kill you, makes you stronger

Kar te ne ubije, te okrepi. Da ti nove izkušnje, nova spoznanja, nove modrosti, nove načine. Bolj odprte oči, več pazljivosti, nove rešitve. Morda postaneš celo nov človek, boljši, močnejši. Če imaš v sebi cilj, boš našel pot. Slejkoprej jo boš našel. Če je cilj toliko pomemben. Če pa ni, poišči takega, ki bo pomemben. Najpomembnejši, pravzaprav.

Tvoj brat Marko

Komentarji

  1. To si za mene danes pisal? :) Hvala ti za te besede!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j