Preskoči na glavno vsebino

»Ostanite v moji ljubezni«

Zgodilo se je nekega dne, ko sem se odpravljal k maši. Srečal sem dekle in z njo malce pokramljal. Na kratko sem ji omenil, da grem k maši in da bo pri njej tudi kratka pridiga. In tedaj mi je rekla: »Prosim, samo ne govorite, da nas ima Bog rad. Stalno poslušam o tem.«

Bodimo si na jasnem: to dekle je o tem v cerkvi stalno poslušala. Nikdar pa tega ni občutila. Za to je šlo. Nikdar ni verjela, da je to res. In morda še vedno ne.

Zakaj je to tako pomembno, da me je streslo, ko sem to slišal? Občutje in zavest, da te ima nekdo rad, je ključno za razvoj človeka, ne samo kristjana. Toliko bolj občutje in zavest, da te ima Bog rad. Ker gre za neko generalno ljubezen, ljubezen, ki – v nasprotju s človeško – ne bo nikdar ugasnila. In če tega občutka ni, človek nikdar ni človek, še manj kristjan.

»Ostanite v moji ljubezni,« ponavlja Jezus. Ostanite v zavesti, da vas imam rad. Da je vse, kar se vam dogaja, vse, kar vas obdaja, izraz moje ljubezni do vas. Ostanite za vedno v tem, ker je to tisto, kar vas bo rešilo pred obupom in zlom, nesmislom in črnogledostjo. Kajti kdor ve, da je v ljubezni nekoga, kdor čuti, da je nekdo, ki gleda nanj, ki skrbi zanj, ki daje življenje zanj, ta ne potrebuje ničesar več. Vse ima.

In to je evangelij: da te Bog ljubi in da te jemlje resno. Vedno. Ne glede na to, kakšen si. In če ti veš za ta evangelij, če ti veš za to novico, si že rešen. Potem se bo tvoje življenje spremenilo. Potem boš v svojem življenju vzel za merilo ljubezni njegovo ljubezen do tebe. Ker se to vedno dogaja. Če boš torej ostal v njegovi ljubezni, potem boš avtomatsko tudi sam začel to isto ljubezen živeti v svojem življenju, jo boš dal občutiti tudi ljudem okrog sebe. Ker evangeliju človek verjame samo, če ga občuti. In občuti ga lahko samo po tebi, ki si ga tudi sam občutil. Skozi čudovito stvarstvo, skozi ljudi, ki te imajo radi, skozi žrtve, ki so ti zgradile življenje, skozi ljubezen, ki te je izklesala v človeka, kakršen si.

Potem evangelij in Božja ljubezen ne bosta samo neka naivna novica za tolažbo, temveč živa resnica. Živa toliko, kot je živa tvoja ljubezen. Živa in resnična pa je samo, če ima za osnovo Božjo ljubezen: »To je moja zapoved, da se med seboj ljubíte, kakor sem vas jaz ljubil

In kako ljubi Bog? Poglej svoje življenje in povej, če je vredno ljubezni kogarkoli. Ali ne v njem čutiš čudovitega Božjega merila: »Nikoli ne ljubiš dovolj, če ne ljubiš preveč«?

Zato glej danes in poslušaj. Otiplji in se prepričaj. »To je moje telo, ki se daje za vas. To je moja kri, ki se za vas preliva.« To je evangelij. Ljubezen Boga, ki jo bodo drugi občutili na nas, ko bomo vzeli svoje telo, svojo kri, svoje življenje in ga dali.

Nikoli ne ljubiš dovolj, če ne ljubiš preveč.
*

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j