Preskoči na glavno vsebino

9. dan: Majhnosti

Dragi nekdo!

Ko gledam nazaj, na današnji dan, pravzaprav ne morem reči, da sem doživel kakšno posebej pomembno stvar. Kakšno stvar, ki bi me zdaj vznemirjala in mi ne bi dala miru ali ki bi me držala v evforiji. Kot vsak dan, nekaj grenkih in nekaj lepih spoznanj, kot vsak dan veliko ljudi, vsak pa s svojo zgodbo. Tiho dekle, ki so ji podarili ne preveč lep smeh. Frizerka in njene stranke in kako rase krompir kar na balkonu. Stara gospa, ki mi je darovala za mašo in pripovedovala o starih dobrih časih. Sto in ena reč na konferenci. Potem obrazi pri maši, eni veseli in nasmejani, drugi zdolgočaseni, tretji nekje v svojem svetu. In tuhtanje, kaj je to »mrva«, ker se mora človek vsak dan naučiti kakšno novo stvar.

Nič posebnega, kajne? Skozi takšnole rutino se lahko človek mimogrede izgubi. Pač hodi svojo pot, ne da bi pogledal desno ali levo ali navzgor, ker je itak vsak dan enako. Isti obrazi, iste obveznosti, isti napori, iste zahteve, iste dolžnosti, ista pravila. Hitro, zelo hitro padeš v to, posebno ko se počasi ustališ in ni kakšnih posebnih dogajanj v tvojem življenju. Kot bi rekel Ekrem Jevrić: »Kuća poso«. To je vse.

In če gledaš ta svoj dan, ki si ga preživel, kot še eden izmed mnogih bolj ali manj podobnih dni, če ne najdeš v njem vsaj nekaj malega, kar ga je naredilo posebnega, kot recimo fantastično lep sončni zahod, vetrič, ki je zavel takoj, ko je sonce zašlo, mačko, ki se je umivala na strehi, fanta, ki je z veseljem zaigral na kitaro, češenj, ki ti jih je kdo prinesel, pogleda, ki te je klical, da se ustavi in poslušaj in spregovori, če nisi videl stvari, ki si jih srečal in ne bodo nikdar več taka, kot so danes, potem si spregledal nekaj pomembnega: samega sebe, ki je bil tudi drugačen kot včeraj, pa je šel mimo tebe.

Res, treba je imeti odprte oči. In prav majhne stvari ti odprejo oči, da res vidiš, da opaziš in da prav zato lahko narediš korak naprej, korak v novost. Zato majhne stvari ustvarjajo človeka.

Majhne stvari so pomembne, da ljubezen ostane mlada. Morda samo ena roža naredi več kot tisoč besed. Majhne stvari ti povejo največ o človeku, ki si ga srečal, morda samo tren očesa ob kaki besedi. Majhne stvari so tiste, ki si jih zapomnimo. Majhne stvari so resnično vredne. Ker se v majhnih stvareh skriva ljubezen. Dovolj za prijateljstvo je na primer tudi ena sama češnja.

Zato sem danes hvaležen za vse majhno. Zaradi njih je dan drugačen kot včeraj. Zaradi njih je edinstven. Zaradi njih sem bogat. Zaradi njih je moje srce večje. Ker sem v majhnih stvareh videl, kako velik je Bog.

Tvoj brat Marko

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej