Preskoči na glavno vsebino

Pridi, Sveti Duh!


Lahko si predstavljate kaos, ki vlada v Jeruzalemu. Kaos, ki je enak tistemu, ki vlada tam zunaj, tudi tukaj, tudi danes. Kaos, s katerim se boste soočili prav kmalu in ki vam bo segel do dna srca, do vaših najglobljih in najpomembnejših stvari vašega življenja.

Vas je strah? Normalno, da vas je. Mene tudi, ko pomislim na vse gorje, na ves strup obupa, nesmisla in negotovosti, ki se pretaka po svetu in njegovih kraljestvih in se zažira v mlada srca ljudi, s katerimi živim. Soočam se z njim. In ko tuhtam, ko razmišljam, kako bi ga iz njih in iz svojega življenja pregnal, ko se z njim soočam iz oči v oči, vidim, kako nemočen sem.

To svojo nemoč sem kot duhovnik prvič občutil, ko sem se prvič usedel v spovednico. Strah me je bilo, zelo strah. Ko mora vendar mladi, povsem neizkušeni človek stopiti v sredo zla in hudega, med bremena in krivde človeštva, v sredo neizmernega kaosa, v katerem ne ve, kam naj bi se obrnil in kaj naj bi storil. Takrat sem začel prvič moliti kratko, a močno molitev, ki so me je naučili prijatelji in ki jo odtlej ponavljam vsakokrat, ko se čutim majhen in nemočen: »Pridi, Sveti Duh!«

To svojo nemoč, strah in nebogljenost sem občutil še večkrat v svojem kratkem duhovniškem poklicu. V mnogih situacijah, v mnogih, predvsem težkih trenutkih in položajih, ko bi človek najraje zbežal, a pač ne more. Ker je tam. In ker tam mora biti. Ker je on, da, prav ta majhni in nebogljeni človek, prizorišče vedno novih in novih binkošti. Prihoda Boga, Svetega Duha v njegovo življenje in življenje vsega sveta.

Zato takrat, ko stopim pred težavo sebe ali ljudi, ki so okoli mene, še vedno vsakič tiho šepnem: »Pridi, Sveti Duh!«

Ta molitev me pomiri, ker vem, da bo Bog po meni naredil to, kar je prav. Ta molitev me opogumi, da govorim in se odločam za resnico. Ta molitev me okrepi. Ko se borim z zlom v sebi in svetu, se ne borim sam, temveč z ljubeznijo Boga. Ta molitev me pogreje, da postanejo moje besede mirne in tople, moj pogled jasen in optimističen. Ta molitev me posveti, da moja prisotnost prinaša ljudem luč, Boga. Ta molitev me osvobaja, da se ne obremenjujem s tem, kakšne sadove bodo obrodile moje besede ali dejanja, saj zaupam, da po mojih bornih besedah in dejanjih ne bom delal jaz, temveč Bog. Da bo tudi preko revščine podelil bogastvo. Da bo tudi preko tišine podelil mir. Da tudi preko nemoči otoplil srce. Da bo tudi preko moje nespameti podaril modrost. Da bo tudi v strogosti dal spoznati ljubezen. Da bo tudi preko mojih ovir pognal novo bilko življenja.

To so binkošti današnjega časa in sveta. To so binkošti mojega in tvojega življenja, ki jih potrebujeva oba. Ker oba potrebujeva Boga.

Zato: ko ne veš, kako se odločiti, zakliči: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko te je strah, šepni: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko ti je vsega dovolj in ne vidiš več smisla, vzdihni: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko te bo bolelo srce, zajokaj: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko boš sam, pomisli: »Pridi, Sveti Duh.«
Skratka, ko se boš počutil kot človek, pokliči: »Pridi, Sveti Duh.«

In bo prišel. Zagotovo. In prenovil tvoje obličje in po tebi obličje vse zemlje. Kajti ko človek dela s Svetim Duhom, dela vse novo, vse lepše, vse svetlejše. In kaj potrebuje naš svet drugega kot to?
*

Komentarji

  1. Cudovito! Hvala!
    Pridi Sveti Duh!

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala sveti Duh, da mene in nas vse razsvetljujes

    OdgovoriIzbriši
  3. Moj gospod moj Bog pomagaj mi, da se moj sin spreobrne in zacne verovati

    OdgovoriIzbriši
  4. Prosim te sv.Duh pridi in razsvetli mojo vnukinjo. Pridi sv.Duh pomagaj ji danes, ko pise maturo iz slovenscine. Hvala ti moj Bog.sv.Duh, da nam pomagas vedno in povsod. Molim te ljubim te nad vse aleluja sv. DUH ALELUJA

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n