Dragi nekdo!
Ta sreda je pač bila kot vsaka prva delovna sreda v mesecu namenjena srečanju duhovnikov vipavske dekanije. Glede na to, da nam je vsem bolj ali manj jasno, kakšno je starostno stanje duhovnikov po Sloveniji, verjetno ni treba posebej poudarjati, da sem na teh srečanjih vedno daleč najmlajši. In to je dejstvo, ki me včasih obliva s hvaležnostjo, včasih celo s ponosom, veliko večkrat pa tudi z vzdihovanjem, morda tudi z rahlo skrbjo in negotovostjo.
Ne bom tajil. Na naših srečanjih se večkrat srečam tudi s tistim občutkom, ko se primeš za čelo in si misliš, kaj sploh počneš tukaj. Čutiš se daleč, vsaj tako daleč, kot se verjetno oni čutijo daleč od tebe. Pa čeprav smo v isti službi, oznanjamo istega Kristusa, služimo isti Cerkvi, za nameček še na istem področju, z bolj ali manj podobnimi ljudmi. Poleg tega, da smo različnih starosti, rojeni v razmaku natančno šestdesetih let (in sicer do dneva natančno), kar pomeni generacijsko izredno pester izbor, smo nabrani tudi z vseh koncev primorske zemlje, vsak s svojimi lepotami in trdotami, da ne govorim o različnosti talentov in karakterja. Prava mineštra človeštva.
In naša srečanja so vedno bolj ali manj podobna. Že ko se usedem v avto in se peljem proti temu ali onemu koncu dekanije, vem, kaj se bo dogajalo. Veliko bo govora o dobrih starih časih starejših župnikov, na drugi strani bomo mlajši govorili o tem, da se je treba prilagoditi novim razmeram in da je staro pač minilo in da ga ne bo več. Nekateri se bodo obregnili ob to, da ne govorimo več o izvirnem grehu, drugi se bodo spomnili česa iz svoje bogate zgodovine, spet drugi bomo kritični do obstoječega stanja in bomo želeli čez noč spremeniti Cerkev in svet. In ob vsem tem si bomo izmenjaje podajali odkimavanje in tudi kakšno pikro besedo, kritiziranje in kdaj tudi slabo voljo. In ko grem nazaj proti domu, si kar nekajkrat obljubim, da ne bom več šel, ker nima smisla.
Kaj pa naslednji mesec? Spet grem. Spet grem v njihovo družbo. Čeprav se sliši neverjetno, morda ironično ali pa smešno, jih potrebujem. In oni potrebujejo mene.
Potrebujem jih, da me podprejo v mojih mladostnih iskanjih in da skozi njihove poglede razčiščujem tudi svoje prepričanje in iščem pravo podobo svojega poklica. In oni potrebujejo mene, da jih ohranjam sveže v mnenjih in pogledu na sodobno družbo, da jih spravljam v zadrego, in jim sprašujem vest, da ne ostarijo in zaspijo na lovorikah ali v zgodovini. Jaz potrebujem njih, ker so stvari, ki jih lahko predebatiram samo z njimi. In oni potrebujejo mene, ker jih špikam pod rebra in jim dajem novih idej ali vsaj preverjam, koliko so stare stvari sploh še dobre.
Potrebujemo se, da, ker skupaj mašujemo, razmišljamo, se skregamo, se smejimo, si povemo najnovejše vice, se podpremo v težkih situacijah, poslušamo drug drugega, se sprejemamo v svojih muhah in slabostih. Potrebujemo – če ne drugega – to, da smo skupaj. Potrebujemo se. Ker smo – če hočem ali ne – bratje. Bratje ob istem oltarju, od istega Kristusa poklicani. In bratje morajo biti skupaj. Zaradi krvi, ne zaradi želja. Sicer nekaj v njih manjka.
Vem, lažje bi bilo ostati doma. Lažje bi bilo iti iz Cerkve, te svete in grešne Cerkve, s katero se tolikokrat ne strinjam. Toda kdo bi jo potem spreminjal, če ne bi bilo mene? Že samo to, da sem tam, kjer sem, takšen kot sem, spreminjam svet okoli sebe. In svet in Cerkev in dijaški dom ne bi obstajali več, če me ne bi bilo v njih.
Zato vztrajam.
Ta sreda je pač bila kot vsaka prva delovna sreda v mesecu namenjena srečanju duhovnikov vipavske dekanije. Glede na to, da nam je vsem bolj ali manj jasno, kakšno je starostno stanje duhovnikov po Sloveniji, verjetno ni treba posebej poudarjati, da sem na teh srečanjih vedno daleč najmlajši. In to je dejstvo, ki me včasih obliva s hvaležnostjo, včasih celo s ponosom, veliko večkrat pa tudi z vzdihovanjem, morda tudi z rahlo skrbjo in negotovostjo.
Ne bom tajil. Na naših srečanjih se večkrat srečam tudi s tistim občutkom, ko se primeš za čelo in si misliš, kaj sploh počneš tukaj. Čutiš se daleč, vsaj tako daleč, kot se verjetno oni čutijo daleč od tebe. Pa čeprav smo v isti službi, oznanjamo istega Kristusa, služimo isti Cerkvi, za nameček še na istem področju, z bolj ali manj podobnimi ljudmi. Poleg tega, da smo različnih starosti, rojeni v razmaku natančno šestdesetih let (in sicer do dneva natančno), kar pomeni generacijsko izredno pester izbor, smo nabrani tudi z vseh koncev primorske zemlje, vsak s svojimi lepotami in trdotami, da ne govorim o različnosti talentov in karakterja. Prava mineštra človeštva.
In naša srečanja so vedno bolj ali manj podobna. Že ko se usedem v avto in se peljem proti temu ali onemu koncu dekanije, vem, kaj se bo dogajalo. Veliko bo govora o dobrih starih časih starejših župnikov, na drugi strani bomo mlajši govorili o tem, da se je treba prilagoditi novim razmeram in da je staro pač minilo in da ga ne bo več. Nekateri se bodo obregnili ob to, da ne govorimo več o izvirnem grehu, drugi se bodo spomnili česa iz svoje bogate zgodovine, spet drugi bomo kritični do obstoječega stanja in bomo želeli čez noč spremeniti Cerkev in svet. In ob vsem tem si bomo izmenjaje podajali odkimavanje in tudi kakšno pikro besedo, kritiziranje in kdaj tudi slabo voljo. In ko grem nazaj proti domu, si kar nekajkrat obljubim, da ne bom več šel, ker nima smisla.
Kaj pa naslednji mesec? Spet grem. Spet grem v njihovo družbo. Čeprav se sliši neverjetno, morda ironično ali pa smešno, jih potrebujem. In oni potrebujejo mene.
Potrebujem jih, da me podprejo v mojih mladostnih iskanjih in da skozi njihove poglede razčiščujem tudi svoje prepričanje in iščem pravo podobo svojega poklica. In oni potrebujejo mene, da jih ohranjam sveže v mnenjih in pogledu na sodobno družbo, da jih spravljam v zadrego, in jim sprašujem vest, da ne ostarijo in zaspijo na lovorikah ali v zgodovini. Jaz potrebujem njih, ker so stvari, ki jih lahko predebatiram samo z njimi. In oni potrebujejo mene, ker jih špikam pod rebra in jim dajem novih idej ali vsaj preverjam, koliko so stare stvari sploh še dobre.
Potrebujemo se, da, ker skupaj mašujemo, razmišljamo, se skregamo, se smejimo, si povemo najnovejše vice, se podpremo v težkih situacijah, poslušamo drug drugega, se sprejemamo v svojih muhah in slabostih. Potrebujemo – če ne drugega – to, da smo skupaj. Potrebujemo se. Ker smo – če hočem ali ne – bratje. Bratje ob istem oltarju, od istega Kristusa poklicani. In bratje morajo biti skupaj. Zaradi krvi, ne zaradi želja. Sicer nekaj v njih manjka.
Vem, lažje bi bilo ostati doma. Lažje bi bilo iti iz Cerkve, te svete in grešne Cerkve, s katero se tolikokrat ne strinjam. Toda kdo bi jo potem spreminjal, če ne bi bilo mene? Že samo to, da sem tam, kjer sem, takšen kot sem, spreminjam svet okoli sebe. In svet in Cerkev in dijaški dom ne bi obstajali več, če me ne bi bilo v njih.
Zato vztrajam.
Tvoj brat Marko
Najprej čestitam za tvoj dnevnik, ki ga nam vsem zaupaš. Zapisek mi daje veliko za razmišljanje. Vsak od nas se najde na poteh, ko potrebujem starejše in modrejše, ali pa nas potrebujejo oni, da jim pomagamo.
OdgovoriIzbrišiTudi sam sem se učil prvih korakov na računalniku od mlajših, saj se verjetno spomniš. Sedaj mi veliko pomaga, da si tako prihranim kakšno pot v mesto in dolino, in opravim kar od doma. Oprosti, ker se nisem že dolgo oglašal.
Lepo te pozdravljam
Lojze