Preskoči na glavno vsebino

5. dan: Skrivnost

Dragi nekdo!

Ena od mojih recimo slabih lastnosti je, da si ne zapomnim svojih sanj. Medtem ko drugi okoli mene navdušeno ali grozeče pripovedujejo, kakšne prigode so se jim spletle v času nočnega počitka, jaz samo skomignem z rameni. Vse, kar lahko povem, je samo to, ali sem spal dobro ali slabo. Ponavadi.

Ni pa vedno tako. Včasih se mi zgodijo sanje, ki me pretresejo ali mi dajo misliti. Takrat pa si jih zapomnim. Ne samo to. Zaposlujejo mi misli čez dan. Silijo me, da o njih premišljujem in se sprašujem, če mi morda želijo kaj sporočiti. Pravijo, da so sanje večinoma projekcija strahov, želja ali razmišljanj, ki jih človek ustvari čez dan. Verjetno res. Mislim pa, da so kdaj še kaj več kot to. Da so tudi neke vrste sporočila.

Ja, kot si uganil iz dolgega teoretičnega uvoda so se mi danes zgodile takšne sanje. Takšne delikatne sanje, o katerih premišljuješ, ali jih ni bolje skriti nekam daleč v globine svojega srca in se k njim vračati sam, samo ti in nihče drug. So takšne stvari. In takšne stvari morajo biti. Ne zasluži si vsak priti do neder srca. Predvsem zato ne, ker niso vsi ljudje takšni, da bi jih spoštovali in z njimi delali tako, kakor si te stvari – jaz bi jim rekel dragocenosti – zaslužijo.

In zato se v tem trenutku, ko sem prišel pred to, da ti povem, kaj sem sanjal, bojim. Res, bojim se deliti s tabo te svoje sanje. Ker ne vem, kaj bodo počele z njimi tvoje misli, kaj bodo počela tvoja usta. Ker tudi ne vem, kako me boš po njih gledal. V meni poteka boj, hud boj, in težko mi je.

Dolgo sem premišljeval, ker sem z ljudmi rad odkrit in ker mi ni nerodno govoriti o raznoraznih stvareh, tudi o svojih napakah. Zato mi ne zameri, da ti ne bom govoril o njih. Rad bi ti jih povedal, pa ti jih ne morem. Takšne stvari so kot poljub. Če je poljub pravi, potem govori o stvareh, ki se skrivajo v tebi. Govori o vsem, kar si ti takrat. Ker vse to z njim podarjaš. In veš, da takega poljuba ne moreš dajati kar vsem povprek, temveč ga hraniš za nekoga čisto posebnega, za nekoga, ki mu boš razodel svoje najlepše in najtemnejše skrivnosti, svoje dvome, skrbi in težave, svoje najgloblje globine. Oprosti. Ne morem te pustiti v svojo kamrico. Tam je prostor samo za naju z mojo skrivnostjo, ki mora zrasti in dozoreti kakor dete v maternici, preden pride na svet. In morda res kdaj pride. Če jo bo svet potreboval. Zdaj pa še ne. Prezgodaj rojeni otroci v tem svetu težko preživijo.

Morda odhajaš od tega razmišljanja razočaran. Brez zamere, tudi jaz, če v vseh teh vrsticah nisi razbral, kaj sem sanjal. Včasih človek nosi skrivnosti kar na obrazu, pa jih ne vidimo, ker nimamo časa ali pa odprtih oči. A vedno govorimo o njih. In če jih prebereš, če jih nekako razpoznaš, potem moraš z njimi ravnati kot s svetinjo. Ker to resnično so.

Tvoj brat Marko

Komentarji

  1. Ti sploh ne veš kako zelo te v tem trenutku razumem ... :).
    Hvala, ker si ubesedil vse, kar jaz le čutim - seveda ne kot ti, ampak kot jaz.

    Mimogrede: te šmarnice so odlična ideja!

    OdgovoriIzbriši
  2. razumem. sem tukaj, kadarkoli. špela

    OdgovoriIzbriši
  3. se opravičujem, polovico sporočila je zbrisalo. sem napisala za pogovor sem tukaj, kadarkoli.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j