Dragi nekdo!
Ena od mojih recimo slabih lastnosti je, da si ne zapomnim svojih sanj. Medtem ko drugi okoli mene navdušeno ali grozeče pripovedujejo, kakšne prigode so se jim spletle v času nočnega počitka, jaz samo skomignem z rameni. Vse, kar lahko povem, je samo to, ali sem spal dobro ali slabo. Ponavadi.
Ni pa vedno tako. Včasih se mi zgodijo sanje, ki me pretresejo ali mi dajo misliti. Takrat pa si jih zapomnim. Ne samo to. Zaposlujejo mi misli čez dan. Silijo me, da o njih premišljujem in se sprašujem, če mi morda želijo kaj sporočiti. Pravijo, da so sanje večinoma projekcija strahov, želja ali razmišljanj, ki jih človek ustvari čez dan. Verjetno res. Mislim pa, da so kdaj še kaj več kot to. Da so tudi neke vrste sporočila.
Ja, kot si uganil iz dolgega teoretičnega uvoda so se mi danes zgodile takšne sanje. Takšne delikatne sanje, o katerih premišljuješ, ali jih ni bolje skriti nekam daleč v globine svojega srca in se k njim vračati sam, samo ti in nihče drug. So takšne stvari. In takšne stvari morajo biti. Ne zasluži si vsak priti do neder srca. Predvsem zato ne, ker niso vsi ljudje takšni, da bi jih spoštovali in z njimi delali tako, kakor si te stvari – jaz bi jim rekel dragocenosti – zaslužijo.
In zato se v tem trenutku, ko sem prišel pred to, da ti povem, kaj sem sanjal, bojim. Res, bojim se deliti s tabo te svoje sanje. Ker ne vem, kaj bodo počele z njimi tvoje misli, kaj bodo počela tvoja usta. Ker tudi ne vem, kako me boš po njih gledal. V meni poteka boj, hud boj, in težko mi je.
Dolgo sem premišljeval, ker sem z ljudmi rad odkrit in ker mi ni nerodno govoriti o raznoraznih stvareh, tudi o svojih napakah. Zato mi ne zameri, da ti ne bom govoril o njih. Rad bi ti jih povedal, pa ti jih ne morem. Takšne stvari so kot poljub. Če je poljub pravi, potem govori o stvareh, ki se skrivajo v tebi. Govori o vsem, kar si ti takrat. Ker vse to z njim podarjaš. In veš, da takega poljuba ne moreš dajati kar vsem povprek, temveč ga hraniš za nekoga čisto posebnega, za nekoga, ki mu boš razodel svoje najlepše in najtemnejše skrivnosti, svoje dvome, skrbi in težave, svoje najgloblje globine. Oprosti. Ne morem te pustiti v svojo kamrico. Tam je prostor samo za naju z mojo skrivnostjo, ki mora zrasti in dozoreti kakor dete v maternici, preden pride na svet. In morda res kdaj pride. Če jo bo svet potreboval. Zdaj pa še ne. Prezgodaj rojeni otroci v tem svetu težko preživijo.
Morda odhajaš od tega razmišljanja razočaran. Brez zamere, tudi jaz, če v vseh teh vrsticah nisi razbral, kaj sem sanjal. Včasih človek nosi skrivnosti kar na obrazu, pa jih ne vidimo, ker nimamo časa ali pa odprtih oči. A vedno govorimo o njih. In če jih prebereš, če jih nekako razpoznaš, potem moraš z njimi ravnati kot s svetinjo. Ker to resnično so.
Ena od mojih recimo slabih lastnosti je, da si ne zapomnim svojih sanj. Medtem ko drugi okoli mene navdušeno ali grozeče pripovedujejo, kakšne prigode so se jim spletle v času nočnega počitka, jaz samo skomignem z rameni. Vse, kar lahko povem, je samo to, ali sem spal dobro ali slabo. Ponavadi.
Ni pa vedno tako. Včasih se mi zgodijo sanje, ki me pretresejo ali mi dajo misliti. Takrat pa si jih zapomnim. Ne samo to. Zaposlujejo mi misli čez dan. Silijo me, da o njih premišljujem in se sprašujem, če mi morda želijo kaj sporočiti. Pravijo, da so sanje večinoma projekcija strahov, želja ali razmišljanj, ki jih človek ustvari čez dan. Verjetno res. Mislim pa, da so kdaj še kaj več kot to. Da so tudi neke vrste sporočila.
Ja, kot si uganil iz dolgega teoretičnega uvoda so se mi danes zgodile takšne sanje. Takšne delikatne sanje, o katerih premišljuješ, ali jih ni bolje skriti nekam daleč v globine svojega srca in se k njim vračati sam, samo ti in nihče drug. So takšne stvari. In takšne stvari morajo biti. Ne zasluži si vsak priti do neder srca. Predvsem zato ne, ker niso vsi ljudje takšni, da bi jih spoštovali in z njimi delali tako, kakor si te stvari – jaz bi jim rekel dragocenosti – zaslužijo.
In zato se v tem trenutku, ko sem prišel pred to, da ti povem, kaj sem sanjal, bojim. Res, bojim se deliti s tabo te svoje sanje. Ker ne vem, kaj bodo počele z njimi tvoje misli, kaj bodo počela tvoja usta. Ker tudi ne vem, kako me boš po njih gledal. V meni poteka boj, hud boj, in težko mi je.
Dolgo sem premišljeval, ker sem z ljudmi rad odkrit in ker mi ni nerodno govoriti o raznoraznih stvareh, tudi o svojih napakah. Zato mi ne zameri, da ti ne bom govoril o njih. Rad bi ti jih povedal, pa ti jih ne morem. Takšne stvari so kot poljub. Če je poljub pravi, potem govori o stvareh, ki se skrivajo v tebi. Govori o vsem, kar si ti takrat. Ker vse to z njim podarjaš. In veš, da takega poljuba ne moreš dajati kar vsem povprek, temveč ga hraniš za nekoga čisto posebnega, za nekoga, ki mu boš razodel svoje najlepše in najtemnejše skrivnosti, svoje dvome, skrbi in težave, svoje najgloblje globine. Oprosti. Ne morem te pustiti v svojo kamrico. Tam je prostor samo za naju z mojo skrivnostjo, ki mora zrasti in dozoreti kakor dete v maternici, preden pride na svet. In morda res kdaj pride. Če jo bo svet potreboval. Zdaj pa še ne. Prezgodaj rojeni otroci v tem svetu težko preživijo.
Morda odhajaš od tega razmišljanja razočaran. Brez zamere, tudi jaz, če v vseh teh vrsticah nisi razbral, kaj sem sanjal. Včasih človek nosi skrivnosti kar na obrazu, pa jih ne vidimo, ker nimamo časa ali pa odprtih oči. A vedno govorimo o njih. In če jih prebereš, če jih nekako razpoznaš, potem moraš z njimi ravnati kot s svetinjo. Ker to resnično so.
Tvoj brat Marko
Ti sploh ne veš kako zelo te v tem trenutku razumem ... :).
OdgovoriIzbrišiHvala, ker si ubesedil vse, kar jaz le čutim - seveda ne kot ti, ampak kot jaz.
Mimogrede: te šmarnice so odlična ideja!
razumem. sem tukaj, kadarkoli. špela
OdgovoriIzbrišise opravičujem, polovico sporočila je zbrisalo. sem napisala za pogovor sem tukaj, kadarkoli.
OdgovoriIzbriši