Preskoči na glavno vsebino

16. dan: Kaj pa sadovi?

Dragi nekdo!

Včeraj ni bilo časa, zato sem s tistim jajčnim pripravkom vrtnice pred našimi divjačinskimi obiski zaščitil danes. Si prav mislim, da bo tale zvarek precej učinkovit, saj se po celem vrtu širi vonj po jajčni kremi. In znano je, kaj se na toplem zraku dogaja z jajci.

Ampak danes sem tudi sejal. Kot že tolikokrat ta mesec, kot že tolikokrat to pomlad. Vodenke in kozmeje so v zemlji, pripravljene za svojo pomlad. Medtem sem premišljeval, da je morda moje veselje s tem, da nekaj posejem v zemljo in potem trepetaje in pričakujoče čakam, kaj in kdaj bo pognalo iz nje, da se kot otrok razveselim, ko vidim prve male listke, kako se prebijajo proti svetlobi, da jih potem nežno božam in jim trebim uši, malce povezano tudi s tem, kar delam.

Človek ima strašno rad zadoščenje nad svojim delom. Da vidi, da ima njegovo delo sadove, da se je splačalo truditi čez dan in da potem na koncu večera zadovoljno pogleda svoj dan, se zahvali in mirno zapre trudne oči. Ta sladki občutek, ko gledaš na svoje delo, ki je lepo in dobro in rodovitno, je za vsakogar neprecenljiv. Tudi zame.

Moj poklic pa je takšen, da se sadove zelo redko ali nikdar ne vidi. Saj, vidi se napisana pridiga, izvedena kateheza, pripravljena misel, urejena kapela, vidi se veselje, sodelovanje, vidi se navdušenost, vidi se tudi delo – a tega, kaj se ob vsem tem rodi v srcih, če se sploh kaj rodi, tega pa se ne vidi. In se verjetno ne bo videlo nikdar. Tako si kot duhovnik vedno na tem, da pravzaprav nimaš česa pokazati. Samo to, da hodiš po njivi in seješ, pa naj bo kaj iz tega ali ne.

Ah, pa saj se v bistvu strašansko motim. Sadovi so. V mojem srcu, če ne drugje. Ker se jaz po tem, kar počnem, tudi spreminjam. Morda potem lahko zaslutim, da je pravzaprav to tisto. Ves smisel tega, da sem tu in da sejem. Da spreminjam sebe. Ker bo ta moja sprememba tista, ki bo spremenila svet. Ki bo dala svoj sad, točno tako.

Zato tudi če ne vidim sadu, sejem. Ker to moram početi najprej zaradi sebe. Ker je to moja sreča. Moja izpolnitev.

Tvoj brat Marko

Komentarji

  1. Ne znam bolj modro napisat, zato bom po domače: "Vi carsko pišete, ker ste bogat po duši. Vas ima Bog res rad, ker vam je dal tak dar, al pa ima rad nas vse, ker nam je dal vas , da lahko beremo. Vem, da sem zaštrikala sto na uro, ma bistvo je, da vas rada berem.lp od andreja"

    OdgovoriIzbriši
  2. In vse zapisano velja tudi za učitelje. In zato je naš poklic zares lep. To sem sama doumela zelo počasi, ampak sem.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.