Dragi nekdo!
Včeraj ni bilo časa, zato sem s tistim jajčnim pripravkom vrtnice pred našimi divjačinskimi obiski zaščitil danes. Si prav mislim, da bo tale zvarek precej učinkovit, saj se po celem vrtu širi vonj po jajčni kremi. In znano je, kaj se na toplem zraku dogaja z jajci.
Ampak danes sem tudi sejal. Kot že tolikokrat ta mesec, kot že tolikokrat to pomlad. Vodenke in kozmeje so v zemlji, pripravljene za svojo pomlad. Medtem sem premišljeval, da je morda moje veselje s tem, da nekaj posejem v zemljo in potem trepetaje in pričakujoče čakam, kaj in kdaj bo pognalo iz nje, da se kot otrok razveselim, ko vidim prve male listke, kako se prebijajo proti svetlobi, da jih potem nežno božam in jim trebim uši, malce povezano tudi s tem, kar delam.
Človek ima strašno rad zadoščenje nad svojim delom. Da vidi, da ima njegovo delo sadove, da se je splačalo truditi čez dan in da potem na koncu večera zadovoljno pogleda svoj dan, se zahvali in mirno zapre trudne oči. Ta sladki občutek, ko gledaš na svoje delo, ki je lepo in dobro in rodovitno, je za vsakogar neprecenljiv. Tudi zame.
Moj poklic pa je takšen, da se sadove zelo redko ali nikdar ne vidi. Saj, vidi se napisana pridiga, izvedena kateheza, pripravljena misel, urejena kapela, vidi se veselje, sodelovanje, vidi se navdušenost, vidi se tudi delo – a tega, kaj se ob vsem tem rodi v srcih, če se sploh kaj rodi, tega pa se ne vidi. In se verjetno ne bo videlo nikdar. Tako si kot duhovnik vedno na tem, da pravzaprav nimaš česa pokazati. Samo to, da hodiš po njivi in seješ, pa naj bo kaj iz tega ali ne.
Ah, pa saj se v bistvu strašansko motim. Sadovi so. V mojem srcu, če ne drugje. Ker se jaz po tem, kar počnem, tudi spreminjam. Morda potem lahko zaslutim, da je pravzaprav to tisto. Ves smisel tega, da sem tu in da sejem. Da spreminjam sebe. Ker bo ta moja sprememba tista, ki bo spremenila svet. Ki bo dala svoj sad, točno tako.
Zato tudi če ne vidim sadu, sejem. Ker to moram početi najprej zaradi sebe. Ker je to moja sreča. Moja izpolnitev.
Včeraj ni bilo časa, zato sem s tistim jajčnim pripravkom vrtnice pred našimi divjačinskimi obiski zaščitil danes. Si prav mislim, da bo tale zvarek precej učinkovit, saj se po celem vrtu širi vonj po jajčni kremi. In znano je, kaj se na toplem zraku dogaja z jajci.
Ampak danes sem tudi sejal. Kot že tolikokrat ta mesec, kot že tolikokrat to pomlad. Vodenke in kozmeje so v zemlji, pripravljene za svojo pomlad. Medtem sem premišljeval, da je morda moje veselje s tem, da nekaj posejem v zemljo in potem trepetaje in pričakujoče čakam, kaj in kdaj bo pognalo iz nje, da se kot otrok razveselim, ko vidim prve male listke, kako se prebijajo proti svetlobi, da jih potem nežno božam in jim trebim uši, malce povezano tudi s tem, kar delam.
Človek ima strašno rad zadoščenje nad svojim delom. Da vidi, da ima njegovo delo sadove, da se je splačalo truditi čez dan in da potem na koncu večera zadovoljno pogleda svoj dan, se zahvali in mirno zapre trudne oči. Ta sladki občutek, ko gledaš na svoje delo, ki je lepo in dobro in rodovitno, je za vsakogar neprecenljiv. Tudi zame.
Moj poklic pa je takšen, da se sadove zelo redko ali nikdar ne vidi. Saj, vidi se napisana pridiga, izvedena kateheza, pripravljena misel, urejena kapela, vidi se veselje, sodelovanje, vidi se navdušenost, vidi se tudi delo – a tega, kaj se ob vsem tem rodi v srcih, če se sploh kaj rodi, tega pa se ne vidi. In se verjetno ne bo videlo nikdar. Tako si kot duhovnik vedno na tem, da pravzaprav nimaš česa pokazati. Samo to, da hodiš po njivi in seješ, pa naj bo kaj iz tega ali ne.
Ah, pa saj se v bistvu strašansko motim. Sadovi so. V mojem srcu, če ne drugje. Ker se jaz po tem, kar počnem, tudi spreminjam. Morda potem lahko zaslutim, da je pravzaprav to tisto. Ves smisel tega, da sem tu in da sejem. Da spreminjam sebe. Ker bo ta moja sprememba tista, ki bo spremenila svet. Ki bo dala svoj sad, točno tako.
Zato tudi če ne vidim sadu, sejem. Ker to moram početi najprej zaradi sebe. Ker je to moja sreča. Moja izpolnitev.
Tvoj brat Marko
Ne znam bolj modro napisat, zato bom po domače: "Vi carsko pišete, ker ste bogat po duši. Vas ima Bog res rad, ker vam je dal tak dar, al pa ima rad nas vse, ker nam je dal vas , da lahko beremo. Vem, da sem zaštrikala sto na uro, ma bistvo je, da vas rada berem.lp od andreja"
OdgovoriIzbrišiIn vse zapisano velja tudi za učitelje. In zato je naš poklic zares lep. To sem sama doumela zelo počasi, ampak sem.
OdgovoriIzbriši