Dragi nekdo!
Poznaš tisti občutek, ko ti je lepo in uživaš v edinstvenosti trenutka, pa hkrati gledaš na njegovo senco in veš, da je ta lepota tik pred koncem? Sam ga doživljam kar naprej. Na porokah, na obiskih pri prijateljih, na praznovanjih, v pričakovanjih ... Ali pa ob razgledu na vrhu hriba, ko kar ne bi hotel nazaj v dolino. Ali ob opojnem dišanju akacije, ki bi jo raje vso popil, kot da bi pustil, da se razdiši. Ali ob današnjem uradnem slovesu maturantov.
Vsakdo bi rad, da bi takšen trenutek trajal, da se ne bi končal. Pa se konča. Slejkoprej se konča. To je sicer logično. A ravno ta logičnost ima v sebi skrito veliko nevarnost. Namreč to, da potem v vsakem lepem trenutku, ki ti je dan, misliš na to, da ga bo kmalu konec. In si namesto z lepoto obdan z grožnjo. Kakor da bi rože, ki jih dobiš v dar, vrgel v smeti, ker bodo itak kmalu segnile.
Zakaj vidim v tem tako veliko nevarnost? Ker se mi zdi, da v takih trenutkih mislim, da sem njihov lastnik, da mi ti trenutki pripadajo, da si jih zaslužim, ker so moji. Zato živim v stalnem sekiranju, da mi jih bo nekdo ukradel. Ker vem, da mi jih bo ukradel ta presneti čas.
Poskušam se učiti, da sem v takih trenutkih preprosto samo hvaležen. Da se jim prepustim in uživam v njih, dokler so mi pač poklonjeni. To ohranja njihovo lepoto. Ker so lepi prav zato, ker so mi poklonjeni in ker si jih ne bi zaslužil, pa sem jih vseeno prejel. In ker so lepi tudi zato, ker so minljivi. Dobil sem jih za to obdobje svojega življenja, ker sem jih točno sedaj potreboval. Za naslednji trenutek bom potreboval drugačnega, novega. Da je to res, me učijo izkušnje. Ko sem namreč hotel takšne lepe stvari namerno podaljšati, so postale dolgočasne in v njih ni bilo nobenega žara več. Ker sem jih želel imeti. Pa sem jih izgubil.
Tako pač je s trenutki in z ljudmi. Dokler jih želimo imeti, jih bomo neprestano izgubljali. S hvaležnostjo pa se naselijo v nas in postanejo večni.
Hvaležen za navdih tega trenutka.
Poznaš tisti občutek, ko ti je lepo in uživaš v edinstvenosti trenutka, pa hkrati gledaš na njegovo senco in veš, da je ta lepota tik pred koncem? Sam ga doživljam kar naprej. Na porokah, na obiskih pri prijateljih, na praznovanjih, v pričakovanjih ... Ali pa ob razgledu na vrhu hriba, ko kar ne bi hotel nazaj v dolino. Ali ob opojnem dišanju akacije, ki bi jo raje vso popil, kot da bi pustil, da se razdiši. Ali ob današnjem uradnem slovesu maturantov.
Vsakdo bi rad, da bi takšen trenutek trajal, da se ne bi končal. Pa se konča. Slejkoprej se konča. To je sicer logično. A ravno ta logičnost ima v sebi skrito veliko nevarnost. Namreč to, da potem v vsakem lepem trenutku, ki ti je dan, misliš na to, da ga bo kmalu konec. In si namesto z lepoto obdan z grožnjo. Kakor da bi rože, ki jih dobiš v dar, vrgel v smeti, ker bodo itak kmalu segnile.
Zakaj vidim v tem tako veliko nevarnost? Ker se mi zdi, da v takih trenutkih mislim, da sem njihov lastnik, da mi ti trenutki pripadajo, da si jih zaslužim, ker so moji. Zato živim v stalnem sekiranju, da mi jih bo nekdo ukradel. Ker vem, da mi jih bo ukradel ta presneti čas.
Poskušam se učiti, da sem v takih trenutkih preprosto samo hvaležen. Da se jim prepustim in uživam v njih, dokler so mi pač poklonjeni. To ohranja njihovo lepoto. Ker so lepi prav zato, ker so mi poklonjeni in ker si jih ne bi zaslužil, pa sem jih vseeno prejel. In ker so lepi tudi zato, ker so minljivi. Dobil sem jih za to obdobje svojega življenja, ker sem jih točno sedaj potreboval. Za naslednji trenutek bom potreboval drugačnega, novega. Da je to res, me učijo izkušnje. Ko sem namreč hotel takšne lepe stvari namerno podaljšati, so postale dolgočasne in v njih ni bilo nobenega žara več. Ker sem jih želel imeti. Pa sem jih izgubil.
Tako pač je s trenutki in z ljudmi. Dokler jih želimo imeti, jih bomo neprestano izgubljali. S hvaležnostjo pa se naselijo v nas in postanejo večni.
Hvaležen za navdih tega trenutka.
Tvoj brat Marko
Marko, hvala ti za te besede, točno te sem potrebovala....hvala.
OdgovoriIzbriši