Preskoči na glavno vsebino

»Ker ne veste«


Mimogrede sem na radiu ujel oddajo, v kateri je filozof govoril o raznih »teorijah zarote«, ki te dni ena za drugo še z večjo močjo kot sicer spet brenčijo med ljudstvom kot mesijanski odrešeniki, in je pri tem navrgel zanimivo reč, da se te v negotovih časih, v kakršnih smo, tako dobro oprimejo ljudi, ker vsakomur ponudijo dokaj enostavno razlago o svetu, o življenju – nekdo je pač kriv, da je tako, kot je, Kitajci, Google, vlada, pač nekdo, ki nam že tako ali tako ni všeč. In to nas pomiri. Še vedno imamo vse niti v rokah. 

Tako pred bivanjsko krizo potolaženi nekako živimo naprej, enako kot prej, se razume, misleč, da še vedno obvladujemo življenje, čeprav bi zaradi strašljive negotovosti pravzaprav morali končno dojeti, da je življenje v svojem bistvu tako, kot je ta čas, kompleksno, kaotično, nepredvidljivo, negotovo, tudi nerazložljivo, da je torej večje od nas. In da je tako z razlogom. 

Razkritje 

»Ženin« namreč v Jezusovi priliki pride ponoči, ko vsi, nespametni in preudarni, spijo (Mt 25,5-6). Ravno ta nepredvidljivost ženinovega prihoda je njen bistveni poudarek, tako Jezus pove, da je pri svatbi glavni ženin, ne pa svatje, in da nas življenje zato s svojimi zapleti in preizkušnjami vedno preseneti, ne glede na to, kako dobro smo nanj pripravljeni. Menda je tako, da nas to razgali do obisti, saj se v kritičnem trenutku verjetno edinokrat v nas pokaže točno tisto, kar smo v resnici. 

S prihodom ženina se namreč šele razkrije, katera devica je preudarna in katera nespametna. »Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.« (Mt 25,3-4) Verjetno zato, ker so vedele, koliko olja potrebujejo svetilke, da svetijo, z njimi so morale svetiti že prej, podnevi, morale so se prepričati o tem. V težkih časih se namreč samo zasveti tisto, na čemer smo že poprej gradili, za kar smo se odločali, kar smo živeli. Če se torej v negotovosti pokaže kaj grozljivega, takšno potemtakem ni življenje, ampak tisto, kar smo mi sami. Človek v temi ni nič drugačen kot prej, samo da se v temi prižgana svetilka veliko bolje loči od ugasnjene. 

Budnost 

Biti »buden« v negotovosti, »ker ne veste« (Mt 25,13), to je torej umetnost dobrega življenja, imeti svetilke prižgane, vedno, tudi »podnevi«, ko ni od njih nobene koristi, samo strošek. »Ker ne vemo,« kdaj bo tema, ko nam bodo te svetile. Verjetno je življenje prav zato samo po sebi tako zelo negotovo, da bi začutili potrebo po tem, da bi imeli v njem nekaj trdnega, nekaj, v kar bi stalno verjeli in se na podlagi tega odločali, vztrajali, zato tudi trpeli, a živeli, mirno, zadovoljno, ker bi imeli nekaj, kar bi nam dajalo smer in smisel. Ker nenazadnje pri svetilkah ne gre samo za vtis varnosti in gotovosti, ki nam ga dajejo v težkih časih. Za vstop na svatbo gre (Mt 25,10).

(misel ob 32. navadni nedelji, leto A)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več