Preskoči na glavno vsebino

Moč nepopolnosti


Življenje je verjetno nalašč napravljeno tako, da ob staranju naše telo z lastnimi močmi in sposobnostmi zmore vedno manj. Ko torej človek z leti zori, ko se polagoma sooča s svojo vedno večjo nemočjo, tako pri sebi vedno bolj spoznava, da potrebuje drugega, nekakšen prostor, ki ga prej ni bilo, se mu odpre, prostor za drugega, ki je ključen za to, da se človek spremeni. Da postane bolj to, za kar ga je napravil Bog, nekdo, ki živi v odnosu, ker ve, da brez njega ne more preživeti. Ker postane človek resnično močan šele tedaj, ko čuti potrebo, da se mora na nekoga nasloniti, nekomu zaupati. 
V tem je poanta Jezusovih blagrov. 

Te najpomembnejše Jezusove besede so prav zato vse postavile na glavo, obrnile so logiko, ki nam je znana in v katero zaupamo. Kdor pozna življenje, dobro ve, da seveda ni res, da so srečni tisti, ki so žalostni (Mt 5,4), ali tisti, ki jih duši krivica, nezaposleni, ujeti, obsojeni, ubogi. Ali tisti, ki jih preganjajo (Mt 5,10-11). Ravno narobe je. Na tem svetu ne zmagujejo krotki, usmiljeni ali tisti, ki delajo za mir, to so poraženci življenja in sveta, v katerem živimo. 

Obrat v perspektivi 

Vse to so namreč ljudje, ki potrebujejo drugega, ki so od drugega celo odvisni, ker so svojo moč izgubili ali so se ji prostovoljno odpovedali. A ravno to je tisto, kar nam želi s svojimi blagri Jezus dopovedati. Srečnih nas namreč ne želi napraviti tako, da bi spremenil realnost, v kateri živimo, temveč tako, da bi spremenil naš pogled nanjo. 

Blagre je namreč Jezus povedal na začetku tako imenovanega »govora na gori«, ki mu nekateri rečejo tudi »nova Postava« ali »povzetek krščanstva« – kakor je nekakšen povzetek judovske postave deseterica Božjih zapovedi. Tako z zahtevnimi nauki evangelija kakor tudi z zapovedmi imamo strašne težave, ker jih dojemamo predvsem kot vrsto pravil, ki se jih je treba držati, da bi dosegli »krščansko popolnost«. Če bi bilo tako, niti evangelij niti Božje zapovedi ne bi bile nič drugačne od sveta, v katerem nekaj štejeta samo moč in uspeh. Toda razlika se naredi na začetku zapovedi, ki smo ga pozabili ali prezrli. Zapovedi se ne začnejo z »Veruj v enega Boga,« kot smo se dolga leta učili, marveč z besedami: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.« (2 Mz 20,2) 

Bog, ki rešuje 

Na začetku vsega je Bog, ki rešuje. Na začetku vsega je ljubezen Boga, v drobovju vsake realnosti, naj bo kakršnakoli že. Tako moramo razumeti blagre, da bi tako začeli razumeti tudi svojo realnost, točno to realnost, v kateri živimo zdaj. Bolj kot je prazna, bolj kot smo v njej nemočni, bolj kot čutimo, da ga potrebujemo, več je v njej prostora za Boga. In točno tako se postane svet – ko se v svoji nemoči naslonimo nanj. 

Blagor nam …

(misel ob prazniku vseh svetih, 2020)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n