Za zaključek debate o pomenu skupnosti za Učenca, ki ji Matej posveti celotno 18. poglavje, Jezus prihrani temo odpuščanja, morda celo bistvene stvari za to, da skupnost obstane, nikdar ga ni dovolj, odpuščanja. Na »velikodušen« Petrov predlog, da si vsakdo zasluži »sedem« odpuščanj, namreč Jezus zahteva njen sedemdesetkratnik (Mt 18,21-22), saj je treba odpuščanje množiti in ne šteti, brezmejno mora postati, ker samo tako zadosti brezmejnim razdaljam med nami, ravno tistim, ki delajo človeka tako nesrečnega in samega. Vedno, ko brat potrka na vrata, mu je treba odpreti. Ne zato, ker bi si to zaslužil, ampak ker je tako prav, za oba. Ker je vsakdo grešnik in ker je to, da ostaneva brata, pomembnejše od tega, kar nam je storil, četudi kaj še tako neoprostljivo hudega, neskončno pomembnejše.
Pomembnejše od česarkoli
Ne predstavljam si namreč, zakaj bi sicer kdo komu odpustil dolg desetih tisočev talentov, ki po mnenju nekaterih ustreza 60 milijonom delovnih dni, po drugih okoli 15 milijardam evrov, vsekakor gre za ogromno vsoto, tudi za ogromno izgubo, ki jo utrpi gospodar tega služabnika, ko se odloči, da mu bo dolg odpustil. A to vendarle stori, kajti za to gre pri ljubezni, nekaj velikega izgubiti, da bi pridobil nekaj še večjega, prijateljstvo menda, da bi nekoga rešil. Gospodarju je pač služabnik pomembnejši od dolga, pomembnejši mu je celo od moči, ki mu jo je dolg pri njem prinesel, od njega namreč v zameno zahteva samo eno stvar: da se tega, kar je doživel, spominja, za vedno. Da nikdar ne pozabi, da mu je bilo odpuščeno (Mt 18,32), da je celo kot grešnik nekomu pomembnejši od zaslužka.
Kajti omadeževani stopamo po svetu, dolžni, mnogokrat, morda vedno, brata smo prevarali, ga izkoristili, z materjo smo se sporekli, kradli smo, misleč, da ne bomo imeli dovolj, je pač tako s človekom, vedno znova se bori s svojim egom in je v tem boju velikokrat poražen. Neskončne vojne se gre z njim in izgublja, ker mu še vedno verjame, bolj kot komu drugemu, bolj kot Bogu. In lahko izgubljamo vse do smrti, do izginotja, zato je naša edina možnost zmage v tem, da začnemo bolj kot sebi verjeti drugemu. In to se zgodi samo, če nas v njem prepriča ljubezen. Njen najlepši jezik je odpuščanje.
Rešeni smo
Naše življenje je odvisno od drugega, od tega, da nas je nekdo rešil. Vsak od nas je to že doživel, brez tega bi nekje na samem od žalosti poginili, in prav to je tisto, česar se je treba spominjati. Bilo nam je odpuščeno – ker nas nekdo potrebuje. Zato sploh še živimo in zato moramo tudi mi drugim odpuščati, sicer bomo spet sami, sicer bomo doživeli enako usodo kakor nekdo, ki mu nismo želeli odpustiti (Mt 18,30.34). »Nihče ni otok« in ko izgubljamo drugega, izgubljamo tudi sebe.
Zato je treba odpuščati, brez drugega ne moremo živeti in on ne brez nas, čeprav je veliko lepši nagib za to početje kakor strah – hvaležnost.
(misel ob 24. navadni nedelji, leto A)
Komentarji
Objavite komentar