Vključiti se v ritem življenja

Šele v zadnjem času se mi je prikupil Ravelov Bolero, kot mladenič sem ga dojemal bolj kot dolgočasno ponavljanje v nedogled. Vendar je v tej skladbi nekaj res velikega. Začetnemu in skozi vso skladbo ponavljajočemu se ritmu, ki ga daje boben, se ubiraje isto temo počasi priključuje glasbilo za glasbilom, dokler se vse ne uglasi v nek veličasten, mogočen ritem življenja.

Božja volja

Ko evangelist Matej zapiše, da bo Jezus »moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti …, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati,« (Mt 16,21) je treba vedeti, da pri tem ne gre za Jezusovo izbiro, da ne gre za neko morbidno idejo čudaka, ki ne mara živeti. »Morati« v evangelijih namiguje na teološko nujnost in tako je tudi v tem primeru. Matej s tem torej govori o izpolnjevanju Božje volje, tako se Jezus uglasi z ritmom, ki ga dirigira življenje in njegov Stvarnik.

Vsekakor je težko razumeti, kaj naj bi to bilo, »Božja volja«, pa vendar v evangelijih zaslutimo, da se človek z njo sreča velikokrat, ni mu nekaj tujega in neznanega. V svojem življenju pride pred nekaj, ob čemer se zave, da je nekaj treba narediti, neizogibne situacije mu to povejo, jasno in nedvoumno, in da je edini, ki lahko to stori. Človek točno ve, kaj je potrebno, tu pa pridemo do težave z Božjo voljo. Ponavadi je to nekaj težkega, vsekakor pa nekaj v človekovih izbirah nekaj, kar se mu upira, čeprav ve, da je to prav, tako mi je povedala cenjena prijateljica, ki je v življenju že marsikaj prestala, da je navadno najbolj prav tisto, kar je težja izbira. Temu rečemo Božja volja, storiti, kar je v danem trenutku najbolj prav.

Bolj ali manj pravilno

Njej nasproti stoji svarilo s Petrovih usten in kar Jezus poimenuje kot nekaj »človeškega« (Mt 16,23), kot nekaj samosvojega, celo motečega se zdi, ko gledamo Jezusovo zgodbo za nazaj, česa vsega ne bi bilo, če bi Jezus pograbil za kakšno od »človeških« alternativ, ki vse po vrsti odsevajo strah pred žrtvovanjem in željo priti skozi življenje čimbolj poceni, udobneje, brez odgovornosti in brez napora.

Ne gre za to, da bi Peter Jezusu želel nekaj slabega, zdi pa se, da so njegove alternative nepravilne in točno za to dilemo gre pri nasprotju med »Božjim« in »človeškim«, med bolj in manj pravilnim, med ubranim in disonančnim, med tem mora izbirati Jezus in potemtakem vsak njegov učenec. Menda je v tem odraslost, ko smo se sposobni namesto za udobnejšo odločiti za primernejšo rešitev. Kajti za nič drugega ne gre pri »vsakdanjem križu« in »zapravljanju življenja« (Mt 16,24-25), samo narediti, kar od nas zahteva življenje, nič drugega.

»Biti človek pomeni biti zvest,« pravi R. Guardini.

(misel ob 22. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik