Preskoči na glavno vsebino

Tišina

22. dan adventa, 4. adventna nedelja


Tako se začenja božična zgodba: s tišino. S tišino vseh ljudi, ki so kakorkoli vpleteni v to najbolj nenavadno zgodbo vseh časov: zgodbo o prihodu Boga med ljudi.

Tišina teh ljudi preseneča. Zakaj ni Jožef ničesar rekel Mariji? Zakaj Marija ni ničesar pojasnjevala? Zakaj Jožef ni ničesar vpraševal angela? Zato ker Bog k človeku ne prihaja po besedah, marveč po tišini.

Morda je zato v našem življenju tako malo Boga, ker je tako zelo malo tišine. Pa ne govorim o plitvi tišini, tišini, v kateri se pod površjem skrivajo užaljenosti, zamere, maščevalnosti in podobno zlo. Ne govorim o glasni tišini, ker je take tišine morda celo preveč. Govorim o globoki tišini, o tišini, v kateri človek zares molči. O tišini, v kateri se človek odpove svojim sodbam, svojim razlagam, svojim rešitvam in si privošči ostati tiho. Si privošči biti pred seboj nemočen. In takrat, ko je človek res tiho, ko pusti ob strani vse svoje razloge in načrte, tedaj začne govoriti Bog.

Človek ljubi besede, veliko besed. V njih se čuti močan. Tišina je težka, tišina je negotova, tišina je prazna, v tišini se nimaš kam nasloniti, nobenega temelja ni v njej. Toda tišina naredi v človeku prostor. Prostor za še kaj drugega kot samo zase. Zato je tišina človeku globoko potrebna. Brez tišine v sebi nima prostora za ljubezen. Brez tišine se namesto njega odločajo drugi, čustva, želje, občutki, morda celo drugi ljudje, ne pa ljubezen.

Tako se začenja božična zgodba, s tišino. Ker tišina pomaga bolj kot besede. Ker se v tišini dva objameta in poljubita. Ker se v tišini spozna prijatelja. Ker se v tišini trpi in v tišini zori. Ker je v tišini mir. Ker v tišini prihaja Bog.

Komentarji

  1. Marko, neizmena hvala za vsa tvoja razmišljanja, ki jih deliš z nami. Hvala Bogu za tvoje besede, s pomočjo katerih se ustavimo in zamislimo vase ali pa nam samo ogrejejo srce in nam polepšajo dan...

    OdgovoriIzbriši
  2. SVE SE U NIŠTA PRETVORI

    ---

    "Neće demon vas kockom birati
    nego će te vi izabrati demona"
    Platon-Mit o Ananki


    Čemu se to na'da - nada'.
    Zgubidani vječnosti, sve u brazde zaorali.
    Zalud po njima rovarimo,
    k'o sizif,
    vječno za izgubljenim tragamo,
    to proročansko klupko sudbine,
    razmotamo,
    demona u sebi da pobijedimo,
    sudbinsku zamku premostimo.
    U zanosu traženja,
    nepovratno kaplje,
    zrno po zrno nade,
    na putu, ka sigurnom kraju.
    Neće više, tragač sreće,
    nadu u brazde sijati,
    niti će suze, klicu nade zalijevati.
    Samo će poneki, blag uzdah,
    svjedok, naših nadanja, traganja i stradanja,
    reci:
    Sve se u ništa pretvori.
    ----


    By


    Marija Dubnjakovic jelic

    Uz nadu da idemo u zagrljaj SVEVTSNJEG!

    Znam da ce te ovo iznenaditi!?
    Rado citam tvoje objave i mnogo mi pomazu u ovoj " nedodjiji". Hvala Ti mnogo!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j