Novost

16. dan adventa


Jutri je god svete Lucije, ko se v našem adventu zgodi zanimiva stvar. Srečata se novo in staro. Po starem običaju se namreč jutri v lonček (vsekakor ne pregloboko) poseje mlado pšenico, ki naj bi vzklila za božič. Tako nas jutrišnji dan vabi, naj damo svojemu življenju neko novo vsebino. Naj tudi poiščemo novega Jezusa, ker to letos ne bo isti Jezus, kot je bil lani. Tudi Betlehem ne bo isti, niti pot do njega. Preprosto zato, ker jaz nisem isti. In zato, ker odrešenje ni stara, zguljena lajna, ki vsako leto zgreši polton na istem zlogu Svete noči.

Da, treba je reči, božič je življenjski napor, ker je zanj potrebna neka novost. Novost pa je zahtevna stvar. Negotova, doslej neprehojena pot, ki bo od nas zahtevala stvari, ki jih ne maramo, stvari, ki jih ne moremo delati "kakor vsi drugi", stvari, ki nimajo nič skupnega z rutino, stvari, ki bodo premikale naše temelje, stvari, zaradi katerih nas bo strah, ker bo na kocki naš ugled in naše dosedanje navade.

Ampak, da se ne bomo razumeli narobe. Novost ni neka mojemu življenju tuja stvar. Ne, je nekaj, kar že dolgo čaka v meni, da se zgodi, nekaj, kar bi moral že davno storiti, pa nisem - ker je bilo vedno pretežko ali ker je bilo za to vedno dovolj izgovorov. To "novo" je torej nekaj, čemur moram samo pustiti, da bo zraslo, nič drugega. Odstraniti sebe in svoje strahove na njegovi poti. In morda je ravno to največji napor pri vsem skupaj. Pustiti, da Bog naredi iz mene nekaj, kar sem sam hotel postati, pa si nisem upal ali se mi ni ljubilo.

Kdor si dopusti ta napor, temu iz semena vzklije življenje, in tako se zgodi čudež: iz niča nastane "cela reč". To je božič.

Komentarji

Objavite komentar