11. dan adventa
Življenje je slika in v sliki je rast.
Odtenke sam mešaš, jih daješ v čas.
In rišeš otroke, domačo si vas,
in res svetla jutra, večerov si slast.
Potem ko narišeš, dodaš novo plast,
popraviš oblake si temne v kras.
Življenje je slika in v sliki je rast,
odtenke sam mešaš, jih daješ v čas.
Zdaj manjka le sončnih še žarkov ti last
in nekaj, kar ustavilo toče bi plaz.
Pomisliš na hitro, naslikaš obraz
in čisto srce, brez udarcev in krast.
Življenje je slika in v sliki je rast.
Tole je moja pesem, ki sem jo napisal že pred davnimi trinajstimi leti. Toda nanovo je v meni oživela pred dvema tednoma, ko so jo zapeli in zaigrali na veličastni akademiji ob 25-letnici Škofijske gimnazije v Vipavi - in me seveda ob tem spravili do solz. Od tedaj jo poslušam kar naprej. Ne samo, ker je moja, ampak ker je lepa. In ker je tako zelo resnična ...
Zadnje dni se zdi moje delo brez pravega smisla. Delam, trudim se, pa se zdi vse kot mahanje proti vetru. Pri seminarju o svetopisemskem Pridigarju moramo vsakokrat pripraviti sestavek na določen odlomek in vedno mi to vzame precej časa. Tokrat sem imel za pripravo celo dva tedna in sem se res zelo potrudil. Ponosen sem bil na svoje delo. Poslal sem ga profesorju, kar sem dobil nazaj, pa me je potrlo. Polna stran popravkov, vse rdeče ... Kar spat sem šel. Pobilo me je na tla. Toliko truda, toliko ljubezni, potem pa tako ... Danes je prišel čas predstavitve. In med njo sem med profesorjevimi komentarji začutil, da sem napravil dobro delo. Da je bil tudi sam zadovoljen z njim, čeprav ni bilo ravno popolno. Bilo je ... nekaj, iz česar sem zrasel ... Življenje je slika in v sliki je rast ...
Tako zelo pomembno se mi zdi, da človek veliko ustvarja. Da veliko dela in se trudi, da išče vedno nove poti, da poskuša drugačne načine, raziskuje po neznanem svetu in v tem svojem iskanju vztraja, pa čeprav tolikokrat (ali skoraj nikoli) ne vidi sadov in smiselnosti svojega dela. Življenje je slika in v sliki je rast. V sliki je rast! Večinoma nevidna in nepoznana rast, toda vedno rast! Kajti z vsem, kar ustvarimo, rasemo. In z vsem, kar spremlja to naporno delo, z jokom, potenjem, trudom, obupavanjem in s tiho hvaležnostjo, ko nekaj končamo. Vse, kar ustvarim, sem jaz sam. Ker vsakokrat, ko ustvarjamo, iz sebe napravimo umetnino.
Ko sem pisal to pesem, nisem razumel, kaj pišem. Tudi tega, kar danes delam in ustvarjam. Nekaj globljega, kar sem sploh sposoben razumeti, je v vsem skupaj. Toda čez trinajst let ... bo morda drugače.
PS: Hvala Barbari Grahor in Samu Vovku za krasno uglasbitev, ki me vsakič gane. Hvala vsem, ki ste to pesem izvedli, hvala zboru, bendu in orkestru ŠGV, dirigentki Meti Praček, solistki Nejki Kranjc in Škofijski gimnaziji Vipava za organizacijo.
Življenje je slika in v sliki je rast.
Odtenke sam mešaš, jih daješ v čas.
In rišeš otroke, domačo si vas,
in res svetla jutra, večerov si slast.
Potem ko narišeš, dodaš novo plast,
popraviš oblake si temne v kras.
Življenje je slika in v sliki je rast,
odtenke sam mešaš, jih daješ v čas.
Zdaj manjka le sončnih še žarkov ti last
in nekaj, kar ustavilo toče bi plaz.
Pomisliš na hitro, naslikaš obraz
in čisto srce, brez udarcev in krast.
Življenje je slika in v sliki je rast.
Tole je moja pesem, ki sem jo napisal že pred davnimi trinajstimi leti. Toda nanovo je v meni oživela pred dvema tednoma, ko so jo zapeli in zaigrali na veličastni akademiji ob 25-letnici Škofijske gimnazije v Vipavi - in me seveda ob tem spravili do solz. Od tedaj jo poslušam kar naprej. Ne samo, ker je moja, ampak ker je lepa. In ker je tako zelo resnična ...
Zadnje dni se zdi moje delo brez pravega smisla. Delam, trudim se, pa se zdi vse kot mahanje proti vetru. Pri seminarju o svetopisemskem Pridigarju moramo vsakokrat pripraviti sestavek na določen odlomek in vedno mi to vzame precej časa. Tokrat sem imel za pripravo celo dva tedna in sem se res zelo potrudil. Ponosen sem bil na svoje delo. Poslal sem ga profesorju, kar sem dobil nazaj, pa me je potrlo. Polna stran popravkov, vse rdeče ... Kar spat sem šel. Pobilo me je na tla. Toliko truda, toliko ljubezni, potem pa tako ... Danes je prišel čas predstavitve. In med njo sem med profesorjevimi komentarji začutil, da sem napravil dobro delo. Da je bil tudi sam zadovoljen z njim, čeprav ni bilo ravno popolno. Bilo je ... nekaj, iz česar sem zrasel ... Življenje je slika in v sliki je rast ...
Tako zelo pomembno se mi zdi, da človek veliko ustvarja. Da veliko dela in se trudi, da išče vedno nove poti, da poskuša drugačne načine, raziskuje po neznanem svetu in v tem svojem iskanju vztraja, pa čeprav tolikokrat (ali skoraj nikoli) ne vidi sadov in smiselnosti svojega dela. Življenje je slika in v sliki je rast. V sliki je rast! Večinoma nevidna in nepoznana rast, toda vedno rast! Kajti z vsem, kar ustvarimo, rasemo. In z vsem, kar spremlja to naporno delo, z jokom, potenjem, trudom, obupavanjem in s tiho hvaležnostjo, ko nekaj končamo. Vse, kar ustvarim, sem jaz sam. Ker vsakokrat, ko ustvarjamo, iz sebe napravimo umetnino.
Ko sem pisal to pesem, nisem razumel, kaj pišem. Tudi tega, kar danes delam in ustvarjam. Nekaj globljega, kar sem sploh sposoben razumeti, je v vsem skupaj. Toda čez trinajst let ... bo morda drugače.
PS: Hvala Barbari Grahor in Samu Vovku za krasno uglasbitev, ki me vsakič gane. Hvala vsem, ki ste to pesem izvedli, hvala zboru, bendu in orkestru ŠGV, dirigentki Meti Praček, solistki Nejki Kranjc in Škofijski gimnaziji Vipava za organizacijo.
Komentarji
Objavite komentar