Preskoči na glavno vsebino

Ustvarjati

11. dan adventa


Življenje je slika in v sliki je rast.
Odtenke sam mešaš, jih daješ v čas.
In rišeš otroke, domačo si vas,
in res svetla jutra, večerov si slast.

Potem ko narišeš, dodaš novo plast,
popraviš oblake si temne v kras.
Življenje je slika in v sliki je rast,
odtenke sam mešaš, jih daješ v čas.

Zdaj manjka le sončnih še žarkov ti last
in nekaj, kar ustavilo toče bi plaz.
Pomisliš na hitro, naslikaš obraz
in čisto srce, brez udarcev in krast.
Življenje je slika in v sliki je rast.


Tole je moja pesem, ki sem jo napisal že pred davnimi trinajstimi leti. Toda nanovo je v meni oživela pred dvema tednoma, ko so jo zapeli in zaigrali na veličastni akademiji ob 25-letnici Škofijske gimnazije v Vipavi - in me seveda ob tem spravili do solz. Od tedaj jo poslušam kar naprej. Ne samo, ker je moja, ampak ker je lepa. In ker je tako zelo resnična ...

Zadnje dni se zdi moje delo brez pravega smisla. Delam, trudim se, pa se zdi vse kot mahanje proti vetru. Pri seminarju o svetopisemskem Pridigarju moramo vsakokrat pripraviti sestavek na določen odlomek in vedno mi to vzame precej časa. Tokrat sem imel za pripravo celo dva tedna in sem se res zelo potrudil. Ponosen sem bil na svoje delo. Poslal sem ga profesorju, kar sem dobil nazaj, pa me je potrlo. Polna stran popravkov, vse rdeče ... Kar spat sem šel. Pobilo me je na tla. Toliko truda, toliko ljubezni, potem pa tako ... Danes je prišel čas predstavitve. In med njo sem med profesorjevimi komentarji začutil, da sem napravil dobro delo. Da je bil tudi sam zadovoljen z njim, čeprav ni bilo ravno popolno. Bilo je ... nekaj, iz česar sem zrasel ... Življenje je slika in v sliki je rast ...

Tako zelo pomembno se mi zdi, da človek veliko ustvarja. Da veliko dela in se trudi, da išče vedno nove poti, da poskuša drugačne načine, raziskuje po neznanem svetu in v tem svojem iskanju vztraja, pa čeprav tolikokrat (ali skoraj nikoli) ne vidi sadov in smiselnosti svojega dela. Življenje je slika in v sliki je rast. V sliki je rast! Večinoma nevidna in nepoznana rast, toda vedno rast! Kajti z vsem, kar ustvarimo, rasemo. In z vsem, kar spremlja to naporno delo, z jokom, potenjem, trudom, obupavanjem in s tiho hvaležnostjo, ko nekaj končamo. Vse, kar ustvarim, sem jaz sam. Ker vsakokrat, ko ustvarjamo, iz sebe napravimo umetnino.

Ko sem pisal to pesem, nisem razumel, kaj pišem. Tudi tega, kar danes delam in ustvarjam. Nekaj globljega, kar sem sploh sposoben razumeti, je v vsem skupaj. Toda čez trinajst let ... bo morda drugače.


PS: Hvala Barbari Grahor in Samu Vovku za krasno uglasbitev, ki me vsakič gane. Hvala vsem, ki ste to pesem izvedli, hvala zboru, bendu in orkestru ŠGV, dirigentki Meti Praček, solistki Nejki Kranjc in Škofijski gimnaziji Vipava za organizacijo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej