Luč

6. dan adventa


Ob petkih sem vedno že pošteno utrujen od tedna, ki je za menoj. Kar seveda pomeni, da se moja moč, da zadržujem svoje notranje stanje znotraj in mu ne pustim ven, počasi že krha. Tako je bilo tudi danes. In to že zjutraj. Pri zajtrku se je v čisto navadnem pogovoru iz mene iztrgalo nekaj tako črnega in grdega, da me je bilo sram v trenutku, ko je priletelo iz mene. Tako sem v enem samem trenutku spačil obraz prijatelja in samega sebe.

Lahko bi rekel, da tega ne bi naredil, če bi bil malce bolj spočit. Da ne bi pustil, da me lastne besede prehitijo, da bi se torej zadržal in prej premislil, kaj bom rekel. Pa zame ni problem v tem, da je nekaj privrelo iz mene, temveč kaj je bilo tisto, kar je curljalo navzven. Ta črnina me je zgrozila, tega nisem pričakoval.

Zato je morda še bolje, da sem bil utrujen. Tako sem prej videl, da je v meni nekaj narobe. Kajti ko stisneš pomarančo, iz nje pač priteče tisto, kar je v njej. In se je pokazalo, da potrebujem še kaj drugega kot samo posteljo, da bi bilo vse v redu. Da potrebujem nekaj, kar bi mojo črnino spremenilo v luč, nekaj, kar bi me navznoter poljubilo, pobožalo in me potolažilo. Mi dalo upanje in pregnalo zagrenjenost. Nekaj, česar bi se veselil. Potrebujem luč za to svojo črnino.

Nocoj se bom usedel v temo in prižgal svečo. In bom gledal, kako ta luč sije na mojo razmetano posteljo, na police, polne knjig, papirjev in prahu, na moje nedokončano delo, na moje umazane obleke, na smrdeče čevlje, na prazne stene mojega stanovanja, na slike mojih prijateljev in ... name. In kako dela vse drugačno. Ta majhna luč. In to bom počel, dokler ne bodo gorele vse štiri sveče. Potem bom morda zrel za to, da pustim tudi svoji črnini, da vstopi vame. Ker mi bo takrat bolj kot tema domača luč.

Komentarji