Skromnost

17. dan adventa


Malce preveč sem pojedel in takoj me boli trebuh! Tako se zgodi vedno, ko želodec nima več prostora, oči pa bi še in še in še ... Zanimivo pa je, da me nikoli ne boli, če pojem premalo. Kvečjemu se počutim bolje, če grem od mize še malce lačen, malce nezadovoljen. Čeprav je ta beseda strašljiva, je tudi zdrava. Zdravo je biti malce nezadovoljen. Ne imeti vsega, kar si zaželim.

Priznam, govoriti to v obdobju obilja, je malodane greh. Saj je vendar splošno znano in sprejeto, da smo srečni takrat, ko imamo, ko dosežemo vse, kar smo si zadali in vse, kar smo si želeli. Potem pa gledaš nezadovoljne obraze s polnimi nakupovalnimi vozički in si misliš, kaj je šlo narobe. Ali pa Jezusa sredi jasli v zlati obleki. Ne pozabimo na lučke! In balončke. Pa paneton tudi ne sme manjkati, sploh pa ne potica. Manjka še Marija s torbico Louis Vuitton in božič bo popoln.

Prepričan sem, da je človeštvu slabo od preobilja. Na bruhanje mu gre, ker ima vsega preveč. Prepolne hladilnike in preveč praznih stolov okoli mize. Prepolna usta in preveč prazna srca. Prepolne pisalne mize in prazne igralnice. Preveč glasno televizijo in pretihe otroke.

Zdravo je biti malce nezadovoljen, da se naučiš živeti s tem, kar imaš. Ne zato, da to bolj ceniš. Ampak da živiš s tem, kar ti je dano. Ker ti je to dano z razlogom. To pomeni biti skromen. Imeti dovolj namesto preveč, da ostane v mojem življenju prostor za tisto, česar je premalo. Tako se človek tudi bolje počuti.

Komentarji