Nežnost

24. dan adventa


Zeblo me je, burja mi je mršila lase in se zaganjala vame. A tako močno sem si želel doživeti nenavadno toploto zimskega sonca, da sem ostal in ga gledal. Prijazna toplota je to, nežna in nevsiljiva, ki te poboža tako narahlo, kolikor ji pustiš. Kakor nekdo, ki te ima tako rad, da se takrat, ko stegne prst, prav boji, da se te ne bi pregrobo dotaknil.

Tako lepo mi je z njim. Ob njem se naužijem nežnosti, ki nam je ljudem tako zelo manjka. Tihe prisotnosti v življenju nekoga. Mehkobe objema prijatelja. Nežnosti v odnosih in nežnosti s samim seboj. Čas in svet nas učita krutosti in strogosti. Naučili smo se preživeti tako, da drug drugemu zadajamo rane. Ni nas strah ničesar, bojimo pa se dotikov. In če se že dotikamo, so naši dotiki grobi, kot bi nas jih bilo sram. Ne znamo pobožati. Ne znamo ljubkovati. Poznamo pa sarkazem in cinizem, same hladne in uradne besede. Poleg tega verjamemo, da si zaslužimo kazen in se obilno kaznujemo. Mučimo se. Ne znamo si odpustiti. Ljubimo krivdo.

V sredo te naše grobosti kot zimsko sonce stopa Vzhajajoči. Ne sodi in ne obsoja. Ne tolče. Ne zahteva. Z nežnimi vprašanji vstopa v človeka, se skriva in nas ljubkuje. Poljublja rane in objema grehe. Posluša. Morda ne razumemo zmeraj njegove nežnosti, ne čutimo je vedno, ker je drugačna. A vedno nevsiljiva in topla. Kot zimsko sonce.

Komentarji