Dom

27. dan adventa


Doma že diši potica, zunaj sta smrekova veja in mah in voščila prihajajo kot ptice na okno pozimi. Mrzla noč je naredila hišo toplo in prijetno. In oči, ki te pričakajo, ko se vrneš z dolge poti. In objem. In še topla potička z mlekom. Priti domov, to pomeni živeti božič. Odložiti plašč in temo, se usesti, kjerkoli in kakršenkoli že je dom. Treba je priti domov, kjer je tvoje mesto in tvoj prostor, tvoje svetišče in tvoj mir.

Naša življenja so dolge in raznolike poti, od prahu in hitenja smo utrujeni in umazani. In od bremen, ki smo si jih naložili sami ali tistih, ki so nam jih na pleča dali drugi. Priti domov pomeni ustaviti se. Zapreti vrata pred svetom in se usesti ob toplo luč s svojimi, ki jih imaš rad in ki so te lačni čakali. In biti tam. Biti samo tam. Prepustiti se toploti, besedi, igri … miru.

Ko govorim o domu, ne govorim o urejeni in nasmejani družini z reklamnih plakatov. Ne govorim o domu, kjer ni ne prepirov ne zla in sebičnosti. Ne govorim o domu, ki ga je raztreščila katerakoli preizkušnja že. Takih domov ni. Ko govorim o domu, govorim o mizi, kamor imam čas sesti, mirno zapreti oči in biti vesel, da sem, tak kot sem. Tam je toplo ...

Komentarji