Zvestoba

10. dan adventa


Predstavljajte si, da živite v svetu, ki ne pozna Miklavža, kot ga poznamo pri nas. Predstavljajte si, da takrat, ko omenite, da "bo jutri Miklavž!", nikomur ne zleze nasmešek na obraz, da med ljudmi ne vidite in zaznate nikakršnega vznemirjenja; predstavljajte si svet, kjer je to samo še en dan, kot toliko drugih. Ta svet je Italija. Italijanom darila nosita ali "Babbo Natale" na božič ali starka "Befana" na Svete tri kralje. Miklavž pa ... je samo še eden izmed mnogih svetnikov, po pomenu povsem enak kaki sveti Gertrudi ali svetemu Frumenciju.

Presneto težko, a prav zato nadvse pomembno je v svetu, ki je drugačen od tebe, ostati zvest samemu sebi. Slediti temu, kar ti je sveto in pomembno, pa čeprav to drugim ne pomeni nič. Praznovati, kakor si praznoval. Živeti, kar si živel. Verjeti, v kar si verjel. Torej tudi pripraviti darila in jih sredi noči polagati pred vrata ljudi, s katerimi živiš, pa četudi se jim zdi to nekaj trapastega. In tudi če ti zato sploh ne bodo hvaležni. Kajti praznovati Miklavža je nekaj, kar je pač del tebe, in česar ne smeš opustiti za nobeno ceno. Ne toliko zaradi drugih, temveč predvsem zaradi sebe. Kajti tisti dve čokoladi in pest arašidov pred vrati so tvoja identiteta. To si, v kar verjameš, da je pomembno. Ali pa počasi izgineš v množici brezobličnih ...

Nič drugače ni z drugimi stvarmi in z drugimi svetovi, v katerih živimo. In s svojo zvestobo samemu sebi vanje prinašamo nekaj, čemur lahko rečemo luč, upanje, smisel ... in kar je še podobnih besed, adventnih besed preživetja naše družbe.

Komentarji