Glasba

18. dan adventa

Lepa stvar vstaja med nami v teh adventnih dneh, skrivnostna kakor decembrsko jutranje sonce. Ko zazvoni konec ure in se odprejo vrata, se v tiste predavalnice resnosti, težkih misli in besed kot nasmejan otrok pripodi pesem. Nihče in nič se ne more izogniti njenemu veselju. Med odmori se namreč v glavni avli zbirajo različne skupine študentov z vsega sveta in pojejo. Pojejo! Kako te pesem dvigne! Koliko lepega prebudi v tebi, upanje, veselje, optimizem, same stvari, za katere si mislil, da jih sploh ni več v tebi.

Advent je tako lep in tako globok, ker je poln glasbe. In glasbe potrebujemo veliko, ker spravi v red našo od vseh viharjev razdejano dušo. Pomiri jo, poboža. In sicer s tem, kar je v notranjosti človeka, ne s čim zunanjim. Glasba nas spominja, da smo znotraj lepi ljudje, da je naša grdota, o kateri govori svet, samo velika laž. Zato je treba v adventu veliko glasbe. Treba je peti, ne samo poslušati, peti je treba. Da se nasitimo in napojimo lepote, ki je že znotraj nas, pa ne vemo zanjo. Ki samo čaka, da jo osvobodimo in se sprostimo v pogovoru s sabo, s stvarstvom in Stvarnikom. In v ta molčeči svet spustimo nekaj lepote.

"V začetku je bila Beseda," (Jn 1,1) pravi Janez. In jaz mislim, da jo je v začetku nekdo zapel ... Tako je Bog stopil med nas. Kot Beseda. Kot pesem.

Komentarji