Jutri bo božič

28. dan adventa


Jutri bo božič.

Čakal sem ga tako dolgo, da je noč postala najdaljša in najtemnejša. Verjetno je hotel priti tako pozno. Preprosto zato, ker nisem zdržal in sem začel prižigati luči, najprej obupno majhen plamen, ki se je v mesecu dni početveril in se potem počasi, ampak res počasi začel bleščati tudi v mojih, od sebe in sveta ugaslih očeh. Da bo morda pa kaj drugače …

Ne vem, če sem se v tem času spremenil. Človek se težko spremeni, ko ga tema ne prizadene več. A začel sem si želeti luči, prave, neugasljive luči. Menda je v vsakem človeku nekaj tega hrepenenja, pa čeprav je to pohojeno in poteptano od tolikih razočaranj, skozi katera mora stopati iz dneva v dan. In ko sem ga čakal, sem si ga zaželel. Velika stvar je to. Dokler ga nisem čakal, nisem vedel, da ga pogrešam. Da ga potrebujem. Da je moj manjkajoči del življenja, da pravzaprav ne morem brez njega. Ker je tema tudi v meni vse daljša in vse gostejša, jaz pa kot nemiren otrok oprezam, ali luč za vrati vendarle še vedno gori. Morda je to tisto. Morda se luč prižge takrat, ko začenjaš razumeti, da jo potrebuješ.

Jutri bo božič. Vem, da ne bo nič drugače. Še naprej bodo pokale bombe, še naprej bodo nove in nove sirote in vdove, še naprej bodo bogati še bolj bogati in reveži še bolj revni in tudi jaz bom še naprej grešil in ljubil temo bolj kot si danes želim luči. Božič je sicer res trenutek, ko je dan premagal noč, dies natalis solis invicti, toda to ni dan najdaljšega in najsvetlejšega dne. Dan majhne, drobne, kakor sramežljive svetlobe je. Dan rase počasi. Še dolgo bo treba, da se bo kaj poznalo, da bo dan daljši vsaj za petelinov krempelj. Toda luč bo vsejana in nič je ne bo več moglo izruvati. Moja tema bo okužena. Tam spodaj, na dnu, sredi njenega najtemnejšega brezna, kamor si sam ne upam pogledati, bo zrasla zvezda z repom. Brez hrupa bo živela tam, samo svetila bo, vsa lepa, in čakala, da se zaljubim vanjo. Tako me bo učila ljubiti zvezde, da si jih bom želel videti, da jih bom začel iskati in da jih bom v noči začel odkrivati. Kdor namreč najde eno zvezdo, si želi najti še drugo, še tretjo … Tako jih bo vse več in več … do jutra.

Kako ljubim to Božjo počasnost! Nobenih revolucij, nobenih prevratov, nobenih ofenziv. Samo ljubeznivo čakanje, dolgo kot človeško življenje.

Jutri bo božič. Marija bo rodila Jezusa in Rimsko cesarstvo bo spalo naprej, kakor da se ni nič zgodilo. Neka nepoznana družina, daleč na obrobju sveta, pa bo imela odtlej veliko težav. Toliko, da bi se temu otroku odpovedala, če ne bi nekje globoko v sebi do njega čutila nenavadno naklonjenost, že skoraj noro zaljubljenost v to moč povsem nemočnega bitja. Tako bo Otrok ostal tu, rasel in se krepil, kot dan, in počasi bo bolj svetlo.

Nocoj postavim jaslice. Jutri bo božič.

(objavljeno v prilogi Novega glasa)

Komentarji