Preskoči na glavno vsebino

31. dan Camina: Botafumeiro


Zaprl sem oči. Veter mi je vel čez obraz in sramežljivo sonce, povsod naokoli vsakdanji vrvež, jaz pa sredi njega, a pravzaprav nekje čisto drugje. Počival sem. Pustil sem si nekaj trenutkov tišine, da bi razumel, kje sploh sem in kaj se je danes sploh zgodilo.

Na trg pred katedralo svetega Jakoba se je opoldne, ko smo prispeli v Santiago, usula množica ljudi. In ko smo sedeli in občudovali pogled, ki smo ga sanjali 30 dni, so se počasi, drug za drugim pred nami prikazovali naši sopotniki, za katere smo mislili, da jih ne bomo več videli. Najprej Ally, ki smo jo izgubili nekje pred Leónom, potem veliki Argentinec Alejandro, Bulač, Napoletano, Lino iz Milana in Francoz Alexandre, ki nam je drugi dan naše poti preskrbel ležišče in ki smo ga potem vedno znova srečevali ter še mnogo mnogo drugih ljudi, ki smo jih poznali samo po nasmehih in ki bodo to, namreč nasmejani romarji, v spominu tudi ostali. Pot res vedno da, kar se zdi, da je vzela. Bilo je lepo, veselo, zmagoslavno in prisrčno. A je nekaj manjkalo.

Zvečer sem somaševal pri maši v katedrali, kjer sem srečal še naše slovenske sopotnike. V veliko čast mi je bilo in izpolnila se mi je dolgoletna želja. Toda ko je na koncu maše pred oltar pristopilo osmero moških in zagnalo veliko kadilnico Botafumeiro, so mi obraz oblile solze. In iz mene je začelo dreti vse, kar sem nosil s sabo: strahovi, skrbi, bolečine, težave, odrekanja, sončni vzhodi, blato, klanci brez konca, razmišljanja, vlaga, rama in koleno, trepet pred dežjem, mavrice, topel čaj, megla, vznemirjenje, negotovost, izčrpanost, stvari, ki bi se lahko zgodile, pa se niso, in stvari, ki se lahko ne bi zgodile, pa so se, majhni čudeži na poti, naši prepiri in nerazumevanja, sprave, odpuščanja, tišina, koraki in čisto na koncu nekakšen občutek med hvaležnostjo in zavestjo, da smo naredili nekaj nemogočega, a tako zelo pomembnega in za naše življenje potrebnega.

Kar nisem mogel sam povedati pred oltarjem, so povedale solze. To je bila moja najlepša molitev. To, kar je manjkalo.

In sem prišel v Santiago.

Komentarji

  1. Veselim se z vami. Čestitke vsem trem! In veselo pot domov.

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepo je bilo brati vaše vtise in preko njih hoditi z vami. Čestitke ob prihodu v Santiago in vse dobro!

    OdgovoriIzbriši
  3. Bravo! Iskrene čestitke vsem, ki vam je uspela ta pot. Kako je že napisal Nejc Zaplotnik? Kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi!
    Lepo je bilo dnevno spremljati razmišljanja na tej poti. Ko nekaj dni nisem mogla do interneta, sem kasneje kar "požirala" dneve, ki sem jih zamudila.
    Kako je lepo, ko si na cilju. Pozabljeni so vsi žulji in vse bolečine. Tako, kot mati pozabi na bolečine, ko ji v naročje položijo novorojeno dete in se veseli novega življenja.
    Še enkrat: čestitke in srečno pot domov ter hvala za vse lepe misli.
    K.

    OdgovoriIzbriši
  4. In zdaj ste na cilju, ki je dejansko šele začetek ... srečno :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Čestitam, da si prišel na cilj. Že dolgo se ti nisem oglašal. Lepo se imej, in ti želim veliko blagoslova
    Lp

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n