27. dan Camina: Množice

Takoj ko smo stopili iz alberga v oblačno jutro, je pričelo rositi. Na dež vedno odreagiram precej negativno, s slabo voljo in nerganjem. Danes je bilo drugače. Nekako se mi zdi, da sem pot sprejel tako, kakršna je pač bila. Ni se ulilo, tako da se je dalo hoditi, ne da bi se pretirano zmočili. Poleg tega je rahel dež to lepo zeleno pokrajino naredil še lepšo. Nekako spadal je med vse tiste jablane in kamnite zidove, na travnike in ulice pod skrilastimi strehami. Čeprav sem na glavo in za vrat dobil tudi kako debelo kapljo, preprosto nisem mogel zameriti drevesom, ki so v sapici otresala svoje kuštrave glave, tako naravno je to bilo. Da, celo dež.

Zato pa me je dosti bolj motilo kapljanje ljudi, ki se jih je na poti zdaj nabrala že cela množica. To sem pričakoval, ker smo prav danes prečkali mejo stotih kilometrov do Santiaga in ker dobi potrdilo, da je opravil Camino, vsakdo, ki na njem prehodi vsaj zadnjih 100 km. Pričakoval sem, da jih bo veliko, moram pa reči, da jih nisem pričakoval toliko. Naše ciljno mestece, Portomarin, so romarji dobesedno preplavili. Povsod je že gneča in hrup, smejanje in klepetanje, pivo pa teče v potokih.

Ne bom rekel, da sem ljudomrznež, a nekako ljuba in domača mi je postala samota on tišina, ki sem je doslej imel obilo in v kateri sem lahko o čem razmišljal, v kateri sem imel čas in mir, da sem naredil še kak kilometer vase. Če mi je bilo samotno, sem v svojo družbo vzel ljudi, za katere sem molil. Zdaj pa to ne gre več. Zdaj je Camino že kot nekakšna pot na Triglav, polna ljudi, ki bi radi samo opravili Camino. Pot je polna ljudi, ki preveč dišijo, ki so prelepo in preveč čisto oblečeni in ki imajo ali pretežke ali pa prelahke nahrbtnike. Zdi se, da ne premorejo prijaznosti in nasmeha, zanje na poti ni bratov in sester, samo ovire so, ki jih je treba prehiteti, zato hitijo mimo, da bi čimprej prišli do proste postelje. Ni več tistih žarečih obrazov, s katerimi smo skupaj preživeli toliko težkih klancev in ravnin, blata in ledenih vetrov ter ostalih nevšečnosti. Tako pač je, vidim zdajle, da je na koncu Camino kot vsaka druga lahka stvar postal žrtev masovnega turizma in ni več pot, temveč le proga.

Kakor nekakšna streznitev je prišel tale dan, kakor postopno opominjanje, da se pot počasi končuje in da se bo treba počasi vrniti v realno življenje, v svet, ki je točno tak, kot so tile novoprispeli romarji, takšni, kakršni smo bili tudi mi na začetku naše poti. Opomin, da se bomo morali navaditi živeti kot romarji tudi v svojem vsakdanjiku, kjer ni dolgih ravnin in ur na pretek, v katerih lahko prehodiš svoje poti. Da je samo drobna in kratka stezica mimo vseh obveznosti, drobna stezica, ki jo je težko najti, da bi lahko hodil in bi vsak dan naredil vsaj korak dlje. Vrniti se bo treba, to bo - kot vidim - najtežji del poti. Toda eno je gotovo: da se v svet ne bom vrnil isti. Da v življenju ne bom več le popotnik, ampak romar. Popotnik si želi opraviti Camino, romar pa ga noče končati. In zato hodi, hodi vsak dan naprej.