Preskoči na glavno vsebino

27. dan Camina: Množice


Takoj ko smo stopili iz alberga v oblačno jutro, je pričelo rositi. Na dež vedno odreagiram precej negativno, s slabo voljo in nerganjem. Danes je bilo drugače. Nekako se mi zdi, da sem pot sprejel tako, kakršna je pač bila. Ni se ulilo, tako da se je dalo hoditi, ne da bi se pretirano zmočili. Poleg tega je rahel dež to lepo zeleno pokrajino naredil še lepšo. Nekako spadal je med vse tiste jablane in kamnite zidove, na travnike in ulice pod skrilastimi strehami. Čeprav sem na glavo in za vrat dobil tudi kako debelo kapljo, preprosto nisem mogel zameriti drevesom, ki so v sapici otresala svoje kuštrave glave, tako naravno je to bilo. Da, celo dež.

Zato pa me je dosti bolj motilo kapljanje ljudi, ki se jih je na poti zdaj nabrala že cela množica. To sem pričakoval, ker smo prav danes prečkali mejo stotih kilometrov do Santiaga in ker dobi potrdilo, da je opravil Camino, vsakdo, ki na njem prehodi vsaj zadnjih 100 km. Pričakoval sem, da jih bo veliko, moram pa reči, da jih nisem pričakoval toliko. Naše ciljno mestece, Portomarin, so romarji dobesedno preplavili. Povsod je že gneča in hrup, smejanje in klepetanje, pivo pa teče v potokih.

Ne bom rekel, da sem ljudomrznež, a nekako ljuba in domača mi je postala samota on tišina, ki sem je doslej imel obilo in v kateri sem lahko o čem razmišljal, v kateri sem imel čas in mir, da sem naredil še kak kilometer vase. Če mi je bilo samotno, sem v svojo družbo vzel ljudi, za katere sem molil. Zdaj pa to ne gre več. Zdaj je Camino že kot nekakšna pot na Triglav, polna ljudi, ki bi radi samo opravili Camino. Pot je polna ljudi, ki preveč dišijo, ki so prelepo in preveč čisto oblečeni in ki imajo ali pretežke ali pa prelahke nahrbtnike. Zdi se, da ne premorejo prijaznosti in nasmeha, zanje na poti ni bratov in sester, samo ovire so, ki jih je treba prehiteti, zato hitijo mimo, da bi čimprej prišli do proste postelje. Ni več tistih žarečih obrazov, s katerimi smo skupaj preživeli toliko težkih klancev in ravnin, blata in ledenih vetrov ter ostalih nevšečnosti. Tako pač je, vidim zdajle, da je na koncu Camino kot vsaka druga lahka stvar postal žrtev masovnega turizma in ni več pot, temveč le proga.

Kakor nekakšna streznitev je prišel tale dan, kakor postopno opominjanje, da se pot počasi končuje in da se bo treba počasi vrniti v realno življenje, v svet, ki je točno tak, kot so tile novoprispeli romarji, takšni, kakršni smo bili tudi mi na začetku naše poti. Opomin, da se bomo morali navaditi živeti kot romarji tudi v svojem vsakdanjiku, kjer ni dolgih ravnin in ur na pretek, v katerih lahko prehodiš svoje poti. Da je samo drobna in kratka stezica mimo vseh obveznosti, drobna stezica, ki jo je težko najti, da bi lahko hodil in bi vsak dan naredil vsaj korak dlje. Vrniti se bo treba, to bo - kot vidim - najtežji del poti. Toda eno je gotovo: da se v svet ne bom vrnil isti. Da v življenju ne bom več le popotnik, ampak romar. Popotnik si želi opraviti Camino, romar pa ga noče končati. In zato hodi, hodi vsak dan naprej.

Komentarji

  1. Ko bi se le dalo biti vedno na poti? Pa po navadi tičimo, parkirani, v prostem teku čakamo v vrsti sebe, druge, vreme, priložnost, datum... in ne gremo naprej.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej