29. dan Camina: Vsak korak je vreden truda


Vsak korak je vreden truda. Za meglo se rodi sončen dan, za ovinkom te čaka klopca, za besedo resnica. Lahko tudi dež in pršenje iz megle ali pa recimo ostareli par, ki zvečer glasno drnjoha, ob petih zjutraj pod pogradom šumi z vrečkami in se pri mizi čez uro glasno pogovarja. Toda zdaj že vem, da me je in da me bo vsak korak nekam prinesel, še zdaleč namreč ne gre samo za tisti končni Santiago. Zato je vsakdo, ki hodi, že sproti blagoslovljen, ne šele na koncu, za nagrado. In posebno vlogo pri tem ima bolečina. Ja, spet bolečina, verjetno najbolj zvesta sopotnica romarja, ki ostane tudi takrat, ko gredo vsi ostali proč.

Bolečina. Z njo sem začel Camino, z njo ga tudi končujem. Sprva me je naučila počasnosti in videti stvari, ki jih hitri tempo ne zmore. Sedaj, na koncu, pa me sili, da se za vsak korak potrudim. Da vložim napor za nov ovinek, za novo obzorje, za novo spoznanje. Ko enkrat toliko prehodiš, ti je vse že tako samoumevno. Pa ni. Korak je večji, kadar se zanj potrudiš. In danes sem delal korake z rameni, podprtimi s paketki papirnatih robčkov. Ni bilo enostavno, a je nekako šlo. In bila je lepa pot. Polna potočkov in travnikov, zrelih orehov in kostanjev na tleh, zelenih travnikov in toplega sonca. In prijateljev. Tudi zanje sem se moral potruditi, s težavo sem povedal nekaj, kar sem moral povedati. In s težavo sem pozdravil isti stari par, ki spet spi v isti sobi z nami. S težavo tudi zdajle to pišem. A vsak korak je vreden truda. Vsak korak nekam pripelje.

Camino vedno preseneča. Mislil sem, da me je danes pripeljal zgolj do Arzue. Nisem dobro videl, nisem dobro razumel. Šele ko sem si zvečer umival zobe, sem skozi odprto okno po dolgem času spet zagledal zvezde. In sem vedel, da sem nekje, kjer že dolgo nisem bil. Spet sem postal otrok, ki se čudi. Ki moli.

Komentarji