22. dan Camina: Cruz de Hierro


Še v temi smo tiho in hitro stopali po blago vzpenjajoči se stezici. Zarja je že čisto nežno barvala obzorje in veter je kot mi trije povsem potihnil. Vsak je hodil s svojimi mislimi, s svojim kamnom v prsih. Šli smo pod Železni križ, da bi tam, kot že mnogo romarjev pred nami, pustili vse, česar ne moremo več nositi s seboj.

Kot kratek in tih pogreb je bilo tisto moje stanje pod križem. Še zadnjič sem prebral tri besede na kamnu, tri besede, ki jih za vedno puščam pod križem, da bi šel naprej. Stisnil sem ta kamen, kakor mati stisne otroka, preden gre za vedno od doma, in ga počasi položil na množico drugih kamnov, popisanih s tisoč drugimi besedami, podobnimi mojim. Težko mi je bilo, solze so mi silile v oči. To je nenazadnje del mene, ki ga imam rad, ki ga nočem zapustiti, sicer ga ne bi nosil s seboj. Pobožal sem ga in ga še zadnjič pogledal. Potem sem ga pustil tam. Nisem ga zapustil, nisem ga pozabil in z ničemer ga nisem nadomestil. Te tri besede so jaz in v meni bo za njimi ostala praznina. In ta praznina bo moja pot naprej, moj korak, ki nekaj zapušča, da se rodi nekaj novega.

Mir je bil v meni, ko sem odhajal v dolino, med lepe zelene travnike, v gozd, med dvigajoče se meglice in na pobočja ugnezdene stare kamnite vasice, v čisto drugačno pokrajino od prejšnje. Nekoliko manj so me bolele noge. Sonce je posušilo roso s trav.

Začenjal se je nov dan.

Komentarji