28. dan Camina: Nepredvidljivost Camina


Ko si enkrat v mestu Palas de Rei, se ti zdi, da te nič več ne more ustaviti, da si vse hude in težke stvari že preživel. Glede na grozljivih 780 na začetku poti, se ti zdi teh borih 66 kilometrov resnično le še kot malo daljši sprehod. In zelena Galicija s svojimi prijaznimi grički res ne izgleda tako težka kot recimo vzpon na O Cebreiro. Toda Camino je brutalen, ker je nepredvidljiv do konca. Do zadnjega koraka, do trga pred katedralo svetega Jakoba. V to me je prepričala današnja megla, ko nismo videli več kot le par metrov naprej. In v to me je prepričala Hrvatica, ki spi na sosednjem pogradu in ki se bo do Santiaga jutri zapeljala z avtobusom. Njena noga je preveč poškodovana, da bi lahko dokončala to dolgo pot. Nikoli ne bom vedel, kaj me čaka ta ovinkom. Vem samo to, da bo - karkoli že bo - iskreno in koristno.

Čeprav sem sam pri sebi mislil, da sem pod Železnim križem pravzaprav že končal svoj Camino in da moram zdaj samo še prehoditi teh nekaj etap do konca, da je tudi telesnih težav bolj ali manj konec, me je danes presenetila boleča mišica med vratom in ramo, točno tista, ki nosi večino bremena nahrbtnika. Ob tisti boleči nogi na sosednji postelji sem se pošteno ustrašil za tudi svoj Camino. In zdaj s trepetom čakam, kaj mi je namenjeno.

Tako me Camino postavlja v nekoliko bolj ponižno držo. Spoznavam, da se v Santiago ne da priti kot zmagovalec, ampak le kot hvaležni beraček. To je v bistvu prava brutalnost Camina: ker do zadnjega kilometra, do prav zadnjega koraka obračunava z vsemi tvojimi napakami. In za konec je prihranil mojo največjo slabost, mojo sebičnost. Že celo pot pri sebi po malem opazujem, kako sem pravzaprav zelo sebičen človek, da velikokrat najprej operem svoje nogavice, da jih postavim na bolj sončno mesto, da bi se prej posušile, šele potem pa recimo to naredim za svoji sopotnici. In dragocenega pol litra žganja sem čuval za samo naše potrebe in za nikogar drugega. In zdaj se stvar obrača. Tudi če nočem, bom potreboval pomoč. Morda me bo tako bolelo, da sam ne bom mogel prinesti nahrbtnika v Santiago. Morda me bo še bolj bolelo, ker bom moral pred seboj ponižno priznati, da nisem dovolj močen, da bi tja prišel sam. Res, Camino je neusmiljen, do dna mi bo prišel, do samega dna, že vidim, nag in razgaljen bom moral iti naprej. In ko bom moral poražen prositi za pomoč, mi bo pot napravila še eno težko in koristno življenjsko lekcijo. Naučila me bo, da brez drugih ljudi ne pridem v Santiago, nikoli ne.

Komentarji