17. dan Camina: Torta


Dnevi postajajo podobni drug drugemu. Vstajamo zelo zgodaj, še v trdi temi se v mrzlem vetrcu podamo na pot po mesečinasti pokrajini, zmrzujemo, dokler se na nebu ne prikaže sonce in potem hitimo, da bi ubežali najhujši vročini. Utrujeni smo. Od poti, seveda, a tudi od enoličnosti se človek utrudi, morda še bolj kot od kilometrov in vročine.

Tako se izgubi veselje, veselje do hoje in veselje do življenja. Vidim in vem, da so moja srečanja z ljudmi na tej poti že skoraj brez energije. Ne vidim več polžjih hišic, ne lepote v rosni travi, ne čutim več daru v uslugah mojih sopotnic, niti se nisem neskončno zahvaljeval, ko smo danes dobili zadnje tri postelje v albergu. Ne vem več za pravo vrednost prijaznega in veselega pozdrava do vseh, ki jih srečujem. Res sem utrujen.

Zato je nocojšnji večer zažarel bolj kot ostali. Sopotnici sta me presenetili in kupili torto za Marijin rojstni dan. Na praznem trgu smo ji zapeli pesem in ji prižgali svečko, ki jo je veter upihnil namesto nje. In potem smo jo ob skodelici mleka družno pojedli.

Malenkost, a zaradi takih malenkosti se zmore spet nasmehniti, zaradi malenkosti se zmore preživeti. Zaradi trenutkov, ki niso kot ostali, ki so izjemni in nepričakovani, ki iztrgajo življenje enoličnosti. Ne vem, kakšen bom jutri. A zdaj, ko legam spat v zadnjo prosto posteljo, sem kot večer, ki se je nad nami razlil v plaho rožnate oblake. Nad vasjo El Burgo Ranero je enolično črno nebo in na njem se bleščijo zvezde. Kot vsako noč. Le da jih danes vidim.

Komentarji

  1. Hvala za doživetja, zelo dobro mi je v spominu,ko sem tudi jaz na tej poti imela vsega dovolj. Če se vam ne mudi zaradi letala,hodite počasi, ker bo kmalu konec poti.Božji blagoslov naj vas spremlja in vodi do cilja.Lep pozdrav iz Vrhpolja.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar