11. dan Camina: Prva pogrešanja


Pogrešam ljudi, s katerimi smo skupaj začeli Camino. Prejšnje dni smo se bolj ali manj srečevali že med potjo in izbirali ista, najcenejša prenočišča. Nekaterih zdaj že dva dni nismo videli in morda jih ne bomo nikoli več... Amelie iz Hamburga mora zaradi žuljev k zdravniku, Rea iz Frankfurta je prekinila pot, da se vrne domov in sporoči svojo odločitev možu, da gresta narazen. Kaj je z dvometrskim Špancem, z onim "ta smešnim", ki se reži kot pirat, z Desiré iz Vidma in z vedno šepajočo Korejko, ki so bili del naše popotne druščine, pa niti ne vem več.

Zanimivo, kako se ti v resnici prikupijo ljudje, s katerimi deliš isto pot. Toda čeprav gre za isto pot, jo mora vsak napraviti sam, kar kdaj nujno pomeni, da se mora od ostalih ločiti in jih pustiti za seboj. Slovesa mi nikdar niso šla preveč od rok. Solze me pri tem res ne skrbijo, bolj pa me skrbi to, da ljudi iz svojega življenja ne znam izpustiti. Ne morem jim pustiti, da bi šli svojo pot, čeprav v teoriji seveda vem, da je največja ljubezen ljubiti ptico na nebu in ne v kletki.

Sonce nad Atapuerco se je zavilo v prosojne oblake. Piha in malce me zebe. V daljavi vidim hrib, ko smo ga danes pustili za seboj. Po nekaj kilometrih mučne poti, ki je vodila ob prometnih cestah smo danes uživali med borovci in čisto gozdno tišino. Sonce nas je grelo, premražene od vetra. Našli smo trgovino, ko smo že mislili, da bo za večerjo samo konzerva tune s starim kruhom.

Nekaterih lukenj se v življenju res ne da zamašiti, nekaterih praznin se ne da napolniti. A skozi luknje v strehi pride sonce v hišo.

Komentarji

Objavite komentar