25. dan Camina: Pot da, kar potrebuješ


Pot daje vsega, kar potrebuješ. S praprotjo in kamnitimi zidki obrobljena pot, ljubke vasice iz fliša, kjer življenje še vedno teče počasi kot nekoč, meglice, ki se igrajo z vetrom in skrivajo vrhove pred očmi radovednežev, mogočni gozdovi starih in velikih dreves, osupljivi razgledi in lepi, nasmejani obrazi, ki jih je na poti vedno več in več, so galicijske hribe naredili za prostor nekega drugega sveta, kamor se zatečeš, da ne bi pozabil, da je življenje navsezadnje lepo. Da življenje ni le Meseta, temveč je tudi Galicija - in da sta to sosednji pokrajini, tako velikokrat zelo blizu ena drugi. Samo čez hrib je treba - in je življenje drugačno.

Ne gre za beg, resnična in prava pot je to, z jakobovimi školjkami in rumenimi puščicami. Ista pot, ki je odprla toliko ran in žuljev, daje tudi toliko lepot, da jih srce komaj more nositi. Velikokrat tudi hkrati, eno z drugim ali eno za drugim, ker na razgledu piha ledeno mrzel veter in ker so hribi z meglicami lepši kot z že kar malo kičastim svetlomodrim nebom za seboj.

Pot tako vedno daje tisto, za kar se ti zdi, da ti je vzela. Le da ne takrat, ko si tega želiš, ampak ko dozoriš za to. Ko se v sebi umiriš in zaupaš poti, da te pelje tja, kamor je treba. Zato je treba vedno prehoditi celo pot, tudi ko hodiš po umazanih in zanemarjenih industrijskih conah in bi se najraje usedel na avtobus in odpeljal na drugi konec mesta. Ker pot naredi svoje. Spremeni te. Še vedno ne vem, kako, a te spremeni, četudi si tega ne želiš ali tega niti ne pričakuješ. Stvari je treba prehoditi, ne prevoziti. Vzeti si čas in hoditi, počasi, tudi če to ne pomeni drugega kot dihati in prestavljati eno nogo pred drugo, avtomatično, ne da bi točno vedel, zakaj to počneš. Ker je pot ključna. Vse ostalo so samo križišča.

Komentarji

  1. To ni le 25. dan, ni le ena izmed tvojih romarskih izpovedi. Je pridiga vsem, ki v zakonu hodimo po skupni poti. Hvala ti, Marko.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar