13. dan Camina: Tišina postane prijetna


Zaljubil sem se v pobočja rahlo vzpenjajoče se samotne poti med Tardajosom in Hontanasom. Kot prijatelj, ki te pelje na svoj najljubši kotiček na svetu, nas je odvedla med že požeta neskončna polja pšenice. Lepa pot je to bila, zaradi mnogih ptic okoli nas, zaradi živomodrega neba, predvsem pa zaradi samote in tišine. Nobenih avtomobilov in malo romarjev ter veliko veliko tišine. Tudi med nami.

Saj smo bili že prej dostikrat tiho. Vendar je bila to drugačna, recimo temu nekoliko nemirna tišina, ko smo se čakali, kdo bo kaj rekel, da bo pot hitreje minila, da bi prijetno kramljali ali pa ker je med nami prišlo do kakšne napetosti. Danes pa je bila ta tišina prijetna. Hrskanje peska pod nogami je bilo naravno kot cvrkutanje ptic in blago božanje prijetnega vetriča. Nič ni bilo potrebno dodati, nič odvzeti, nič pričakovati, nič razmišljati. Samo hoditi. In sem molčal in hodil in na poti je bilo vse, kar sem potreboval. Vse tako enostavno. In ko smo takole, prijetno molčali, so potem postale tudi besede bolj mehke in bolj prijazne, bolj prijetne.

Večer v Castrojerizu je že nizko nad strehami, a tu je še vedno tako blag mir. Še veter, ki zavije krog vogla, ima neko svojo tišino, stare kamnite hiše, škripanje vrat v sosednji hiši, celo možje na kozarcu črnega. Le v meni, le v meni je ni več.

Komentarji

  1. Bravo Marko che scrivi ogni giorno! Io quando ho fatto il Camino, non ce l 'avrei fatta...
    Buen Camino! ... e grazie he condividi. Stefano

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar