12. dan posta
Ko sem danes hodil po stari Apiji, je sonce tako prijetno grelo, da mi je v vetrovki postalo pošteno vroče. Slekel sem si jo in jo zavezal čez boke. Potem pa je prišla neka mrzla sapa in kot ponavadi me je zagrabil strah, da bom staknil kak prehlad. In sem se spet oblekel. Potem je bilo spet vroče, da sem se spet slekel, dokler me ni spet prestrašil hladen piš in me spet oblekel. In tako se je še parkrat ponovilo.
Tak sem, prestrašen človek, ki si ne upa tvegati kakega prehlada, ker vidim pri tveganju samo eno plat: to, da pri tveganju nekaj izgubiš. In je res tako. Tveganje je izguba, kdaj celo zelo boleča izguba. Težka je. Zato si tvegati ne upamo več. Zavarujemo vse povprek, od hiše do telefona. Postali smo generacija "za vsak slučaj". Menda zato, da bi se počutili nekoliko bolj močni. Močen si, kadar hodiš po ustaljenih poteh. In izredno šibek. Ker življenje niso ustaljene poti, ampak vedno nova presenečenja.
Tako za odpornost nič ne pomaga actimel ali še kakšna druga zaščita, temveč odprt spopad z življenjem, ki te bo najprej razgalilo in ti naredilo rane, kakršnih ne pomniš. Iz teh ran rase pomlad. Novo življenje.
"Morala se bom sprijazniti z dvema ali tremi gosenicami, če naj zvem, kakšni so metulji. Zdi se mi, da morajo biti nekaj zelo lepega." (vrtnica Malemu princu, A. de Saint-Exupery)
Ko sem danes hodil po stari Apiji, je sonce tako prijetno grelo, da mi je v vetrovki postalo pošteno vroče. Slekel sem si jo in jo zavezal čez boke. Potem pa je prišla neka mrzla sapa in kot ponavadi me je zagrabil strah, da bom staknil kak prehlad. In sem se spet oblekel. Potem je bilo spet vroče, da sem se spet slekel, dokler me ni spet prestrašil hladen piš in me spet oblekel. In tako se je še parkrat ponovilo.
Tak sem, prestrašen človek, ki si ne upa tvegati kakega prehlada, ker vidim pri tveganju samo eno plat: to, da pri tveganju nekaj izgubiš. In je res tako. Tveganje je izguba, kdaj celo zelo boleča izguba. Težka je. Zato si tvegati ne upamo več. Zavarujemo vse povprek, od hiše do telefona. Postali smo generacija "za vsak slučaj". Menda zato, da bi se počutili nekoliko bolj močni. Močen si, kadar hodiš po ustaljenih poteh. In izredno šibek. Ker življenje niso ustaljene poti, ampak vedno nova presenečenja.
Tako za odpornost nič ne pomaga actimel ali še kakšna druga zaščita, temveč odprt spopad z življenjem, ki te bo najprej razgalilo in ti naredilo rane, kakršnih ne pomniš. Iz teh ran rase pomlad. Novo življenje.
"Morala se bom sprijazniti z dvema ali tremi gosenicami, če naj zvem, kakšni so metulji. Zdi se mi, da morajo biti nekaj zelo lepega." (vrtnica Malemu princu, A. de Saint-Exupery)
Me že nekaj praska po grlu ...
OdgovoriIzbrišihitro eno tableto! ;)
IzbrišiDragi Marko,
OdgovoriIzbrišihvala, ker deliš svoje misli z nami. Vsako jutro pogledam, kaj si novega napisal. Si prava zakladnica razmišljanj in modrosti. Nastavljaš nam ogledalo in nas vabiš na potovanje k sebi. Hvala ker si.
Se popolnoma strinjam z zapisanim. Življenje ti zada hude rane, vendar pomembno je, kaj iz teh ran potegneš za nadaljevanje življenja- dobro ali slabo. Pomlad je vedno nekaj novega, pozitivnega, zato moramo verovati, da po hudem obdobju v življenju vedno posije sonce..., rane pa so nam v opomin in rast.
OdgovoriIzbriši