Preskoči na glavno vsebino

Tveganje

12. dan posta


Ko sem danes hodil po stari Apiji, je sonce tako prijetno grelo, da mi je v vetrovki postalo pošteno vroče. Slekel sem si jo in jo zavezal čez boke. Potem pa je prišla neka mrzla sapa in kot ponavadi me je zagrabil strah, da bom staknil kak prehlad. In sem se spet oblekel. Potem je bilo spet vroče, da sem se spet slekel, dokler me ni spet prestrašil hladen piš in me spet oblekel. In tako se je še parkrat ponovilo.

Tak sem, prestrašen človek, ki si ne upa tvegati kakega prehlada, ker vidim pri tveganju samo eno plat: to, da pri tveganju nekaj izgubiš. In je res tako. Tveganje je izguba, kdaj celo zelo boleča izguba. Težka je. Zato si tvegati ne upamo več. Zavarujemo vse povprek, od hiše do telefona. Postali smo generacija "za vsak slučaj". Menda zato, da bi se počutili nekoliko bolj močni. Močen si, kadar hodiš po ustaljenih poteh. In izredno šibek. Ker življenje niso ustaljene poti, ampak vedno nova presenečenja.

Tako za odpornost nič ne pomaga actimel ali še kakšna druga zaščita, temveč odprt spopad z življenjem, ki te bo najprej razgalilo in ti naredilo rane, kakršnih ne pomniš. Iz teh ran rase pomlad. Novo življenje.

"Morala se bom sprijazniti z dvema ali tremi gosenicami, če naj zvem, kakšni so metulji. Zdi se mi, da morajo biti nekaj zelo lepega." (vrtnica Malemu princu, A. de Saint-Exupery)

Komentarji

  1. Me že nekaj praska po grlu ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Dragi Marko,

    hvala, ker deliš svoje misli z nami. Vsako jutro pogledam, kaj si novega napisal. Si prava zakladnica razmišljanj in modrosti. Nastavljaš nam ogledalo in nas vabiš na potovanje k sebi. Hvala ker si.

    OdgovoriIzbriši
  3. Se popolnoma strinjam z zapisanim. Življenje ti zada hude rane, vendar pomembno je, kaj iz teh ran potegneš za nadaljevanje življenja- dobro ali slabo. Pomlad je vedno nekaj novega, pozitivnega, zato moramo verovati, da po hudem obdobju v življenju vedno posije sonce..., rane pa so nam v opomin in rast.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej