24. dan posta
"Vse s časom zagrne tišina rasti." (A. Rebula, V Sibilinem vetru)
Pred letom dni smo pokopali očeta.
Umrl je v naročju pomladi in tišine velikega petka. Težke, nerazumljive tišine, ki je zdaj še večja in še težja, in pomladi, ki je zdaj še lepša in še bolj boleča. Ker je zdaj treba rasti. In rast boli. Kot bi rekel moj tata, ko sem kot otrok na pomlad pritekel k njemu in mu tožil zaradi bolečin v nogah. Rekel mi je, da boli, ker odrašča ...
Takole, v bolečini ob praznini sredi mojega življenja, počasi rastem, da sam ne vem, kako. Odraščam. To mi pove tišina ob njegovem grobu, na katerem so iz naših solz pognale živo rumene mačehe. Iz naše praznine.
Oče mi je s svojo smrtjo zapustil skrivnost pomladi, ki je skrivnost tišine. Skrivnost nerazumljivega, skrivnost vprašanj brez odgovora, skrivnost pogrešanja, skrivnost bolečine. Vse skupaj, se mi zdi, je skrivnost ljubezni, čudne, nečloveške ljubezni, ki se nekoč, ne da bi vedel kdaj, ko si dovolj dolgo živel sredi nerazumljivega in nerazrešenega, iz zime odpre v pomlad.
Čudno je vse to. Več kot je v meni nerazrešenega, več je v meni prostora za pomlad. Za tisto nevidno silo, ki jo v sebi nosi popek, ki ne ve za odgovore, samo rase v vprašanjih, dokler ne začuti, da je večji od tega, kar ga oklepa, in se razpre v čarobno lepe zelene liste. Treba je le veliko čakati. Treba je veliko tišine. Tudi jokati je treba, pustiti, da te boli, tudi obupovati, tudi od vprašanj izmučen obsedeti pred praznino groba. Treba je vse, čemur se reče živeti, z vso težo, ki jo življenje naloži tistemu, ki ga nosi. Tudi to sem se naučil od svojega tata. Da je treba veliko tišine in nemoči, ker se šele v tišini in nemoči naučiš prav ljubiti in prav živeti, pa čeprav to pomeni, da moraš umreti.
Dragi moj tata, res te pogrešam ...
"Vse s časom zagrne tišina rasti." (A. Rebula, V Sibilinem vetru)
Pred letom dni smo pokopali očeta.
Umrl je v naročju pomladi in tišine velikega petka. Težke, nerazumljive tišine, ki je zdaj še večja in še težja, in pomladi, ki je zdaj še lepša in še bolj boleča. Ker je zdaj treba rasti. In rast boli. Kot bi rekel moj tata, ko sem kot otrok na pomlad pritekel k njemu in mu tožil zaradi bolečin v nogah. Rekel mi je, da boli, ker odrašča ...
Takole, v bolečini ob praznini sredi mojega življenja, počasi rastem, da sam ne vem, kako. Odraščam. To mi pove tišina ob njegovem grobu, na katerem so iz naših solz pognale živo rumene mačehe. Iz naše praznine.
Oče mi je s svojo smrtjo zapustil skrivnost pomladi, ki je skrivnost tišine. Skrivnost nerazumljivega, skrivnost vprašanj brez odgovora, skrivnost pogrešanja, skrivnost bolečine. Vse skupaj, se mi zdi, je skrivnost ljubezni, čudne, nečloveške ljubezni, ki se nekoč, ne da bi vedel kdaj, ko si dovolj dolgo živel sredi nerazumljivega in nerazrešenega, iz zime odpre v pomlad.
Čudno je vse to. Več kot je v meni nerazrešenega, več je v meni prostora za pomlad. Za tisto nevidno silo, ki jo v sebi nosi popek, ki ne ve za odgovore, samo rase v vprašanjih, dokler ne začuti, da je večji od tega, kar ga oklepa, in se razpre v čarobno lepe zelene liste. Treba je le veliko čakati. Treba je veliko tišine. Tudi jokati je treba, pustiti, da te boli, tudi obupovati, tudi od vprašanj izmučen obsedeti pred praznino groba. Treba je vse, čemur se reče živeti, z vso težo, ki jo življenje naloži tistemu, ki ga nosi. Tudi to sem se naučil od svojega tata. Da je treba veliko tišine in nemoči, ker se šele v tišini in nemoči naučiš prav ljubiti in prav živeti, pa čeprav to pomeni, da moraš umreti.
Dragi moj tata, res te pogrešam ...
Čeprav boleč zapis, je napisan tako lepo, da se me je dotaknil v dno duše. Kljub bolečini ima v sebi toliko pozitivnega, vliva moč in daje upanje.
OdgovoriIzbriši