2. dan posta
Olive imajo poseben okus. Zelo poseben, lahko rečem. Preden sem se jih navadil jesti, so mi šle na bruhanje. Potem, sčasoma, sem se ga navadil, tako da mi je zdaj celo všeč. Z mnogo stvarmi je tako. Če jim daš priložnost, če jih spraviš v usta in počasi pustiš, da se okusa navadiš, morda zoprne stvari kdaj postanejo celo ljube.
Življenje ni po našem okusu. Nikoli. Morda je prav zato ena od možnosti, kako ga živeti dobro, v tem, da ga začnemo okušati. Počasi žvečiti in spoznavati njegov okus, kakršen pač je. Morda v njem razbrati stvari, ki niso nujno slabe, so samo drugačne od tistih, ki smo jih vajeni. In pustiti, da te kaj na njem morda preseneti.
Mene je en okus posebno presenetil danes.
Zadnje dneve se v Rimu že precej čuti pomlad. Drevesa cvetijo. Topleje je. In tisti neugnani veter mi mrši lase. Zato se - ko je le mogoče - med odmorom za kosilo spravim na sprehod v park Villa Borghese. Prijetno je, ker je tako zelo živo, polno ljudi in okusa po pomladi. Usedel sem se na klopci in užival v prijetni toplini dneva, a ker je pihalo, sem se pokril s kapuco svoje rdeče jakne. Potem pa pride mimo moje klopi družinica z majhnim otrokom, ki me gleda zelo resno in pravi: "Are you Spiderman?" (Si ti človek pajek?) Položil sem prst na ustnice in mu rekel: "Yes. But don't tell anyone." (Ja, a ne povej nikomur).
Še petnajst minut potem sem se smejal. Naglas.
Tako jaz, zagrenjeni prebivalec Rima, morda počasi okušam njegove dobre, čeprav drugačne okuse. Res je, da okusiš pomlad, moraš prej okusiti zimo istega življenja. Vendar je tudi res, da so stvari, ki jih ne bomo vzljubili nikoli. Morda pa jih niti ni treba. Toda okušati neokusno je treba. Ne da bi se ga navadili, ampak da bi ga sprejeli.
(preberite Lk 9,22-25)
Olive imajo poseben okus. Zelo poseben, lahko rečem. Preden sem se jih navadil jesti, so mi šle na bruhanje. Potem, sčasoma, sem se ga navadil, tako da mi je zdaj celo všeč. Z mnogo stvarmi je tako. Če jim daš priložnost, če jih spraviš v usta in počasi pustiš, da se okusa navadiš, morda zoprne stvari kdaj postanejo celo ljube.
Življenje ni po našem okusu. Nikoli. Morda je prav zato ena od možnosti, kako ga živeti dobro, v tem, da ga začnemo okušati. Počasi žvečiti in spoznavati njegov okus, kakršen pač je. Morda v njem razbrati stvari, ki niso nujno slabe, so samo drugačne od tistih, ki smo jih vajeni. In pustiti, da te kaj na njem morda preseneti.
Mene je en okus posebno presenetil danes.
Zadnje dneve se v Rimu že precej čuti pomlad. Drevesa cvetijo. Topleje je. In tisti neugnani veter mi mrši lase. Zato se - ko je le mogoče - med odmorom za kosilo spravim na sprehod v park Villa Borghese. Prijetno je, ker je tako zelo živo, polno ljudi in okusa po pomladi. Usedel sem se na klopci in užival v prijetni toplini dneva, a ker je pihalo, sem se pokril s kapuco svoje rdeče jakne. Potem pa pride mimo moje klopi družinica z majhnim otrokom, ki me gleda zelo resno in pravi: "Are you Spiderman?" (Si ti človek pajek?) Položil sem prst na ustnice in mu rekel: "Yes. But don't tell anyone." (Ja, a ne povej nikomur).
Še petnajst minut potem sem se smejal. Naglas.
Tako jaz, zagrenjeni prebivalec Rima, morda počasi okušam njegove dobre, čeprav drugačne okuse. Res je, da okusiš pomlad, moraš prej okusiti zimo istega življenja. Vendar je tudi res, da so stvari, ki jih ne bomo vzljubili nikoli. Morda pa jih niti ni treba. Toda okušati neokusno je treba. Ne da bi se ga navadili, ampak da bi ga sprejeli.
(preberite Lk 9,22-25)
Hvala Marko :)
OdgovoriIzbriši