Besede za srce

Verjetno še nikoli prej nisem občutil tako pristnega veselja in dobrega vzdušja kot danes. V Novi Gorici! Fenomen! In to vse samo zaradi ene vožnje s kolesom. No, tja in nazaj. Seveda, ni kolo tisto, ki mi je prineslo veselje ... Ampak moja dva goriška prijatelja! Ja, zdaj že lahko rečem "prijatelja". Med betonskimi bloki je danes vzbrstela bilka. Močna, pogumna bilka. Daje poguma, da se prijatelja najde tudi tam, kjer misliš, da ga ni. Torej teoretično: če misliš, da si v puščavi zagotovo sam, se motiš. Poglej pod kamen. Ali pod zrno peska. (S tem ne pravim, da je Nova Gorica puščava, ma danes sem preprosto preveč evforičen ... :)) Tam je in je s teboj! Kamor greš. "In Beseda je postala ČLOVEK in se naselila med nami. Videli smo ..." Le da je k meni prišla s kolesom ... KAM gremo danes? Kaj pa ... če gremo zalivat puščavo?

Kako si predstavljate Boga? Lahko bi rekli, da je to nekdo, ki je vsemogočen, največji, najmogočnejši, najpopolnejši. In ne bi zgrešili ničesar. Res, vse to je Bog. In prav dam apostolom, da so se bali po tistem velikem petku. Če bi bil Jezus res Božji Sin, potem bi bil vse to. Pa ni bil. Kako, če je pa umrl ... Pozabili so namreč, da je Bog resda vse to, ampak da je (nad vsem tem) tudi nekdo, ki je Ljubezen sama. Ljubezen pa zmore vse to izničiti zaradi drugega. Zakaj? Tega pa ne razumemo. Kako bi si torej na velikonočno jutro predstavljali Boga? Kot kralja, kot mogočnika, kot zmagovalca? Da, točno tako. Kot zmagovalca! Ampak ... nobenega takega zmagovalca ni bilo, ki bi prevzetno razkazoval svojo moč. Bil pa je nekdo, ki je pokazal – svoje rane. Da, Bog ne prihaja do človeka kot neranljivi velikaš, temveč kot nekdo, ki nosi rane, kakor mi. Ki je kakor vsak človek ranjen. Celo kaže nam jih; želi, naj se jih dotaknemo; naj začutimo, da so njegove rane tako globoke...

Kar zdi se kot mrtvo, v resnici živi. Živijo križišča, živijo poti, živijo objemi, živijo oči. O temle Življenju kričijo sledi od groba do semle, ki nosiš jih ti: z ljubeznijo kažeš, da On res živi. Veselo veliko noč! Naj napolni z upanjem vse naše dni!

Kaj se je zgodilo to noč? Nihče ne ve. Niti tisti, ki so bili Gospodu najbližje. Prišli so do groba in tam obstali. Da, pred grob pride vsak človek. Tam je človekova meja. Naprej ne more. Ne zna. Ne ve, kako in kam. Kaj je bilo prej, so vedeli. Prekruti so bili spomini, da bi pozabili na dogajanje petka. Vse njihovo upanje, vse hrepenenje, da gre res za nekaj velikega in Božjega – vse to je sprhnelo v enem samem dnevu. Nič. Nekdo, v katerega so polagali svoje upe, nekdo, za katerega so bili pripravljeni zastaviti svoje življenje, je končal na križu kot kak hudodelec. Položili so ga v grob in predenj postavili veliko skalo, češ: »Nima smisla. Vsega je konec.« Tam je obstal človek. Tam vedno obstane človek. Potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Kdo bi želel truplo razmrcvarjenega kriminalca? Kdo bi hodil med praznikom tja? In še večji vprašaj: kdo bi lahko sploh premaknil tako ogromno skalo nesmiselnosti, ki je zapirala pot upanju? Človek? Ne, človek ne bi storil tega. N...

Če je sploh kje na svetu primeren prostor za človeka, potem je to pod križem. Samo pod križem smo namreč prav vsi doma. Da prideš tja, nista pomembna ne obleka ne status v družbi, niti to, ali si uspešen ali bogat ali sposoben. Niti ni pomembno, ali si vse zamočil, ali te je družina zavrgla. Nič. Pod križ lahko prideš brez vsega. Ker smo pod njim vsi enaki. Vsak od nas ima pod križem samo srce. Nič drugega. Ničesar, s čimer bi se lahko hvalil. Pod križem sva doma, ker naju tam vsakdo sprejme. Nihče naju ne obsoja. Pod križem sva doma, ker se lahko tja vedno znova vračava. Tam najdeva uteho svoji bolečini – ker jo je skupaj z mano in zame prestajal Božji Sin. Pod križem sva doma, ker naju ima tam nekdo rad. Ni drugega razloga, da bi namreč nekdo vse to pretrpel – kakor le ljubezen. Pojdiva danes domov.

Hlebček kruha in kelih. Kolikor se spomnim že iz otroštva, sta to podobi, ki se tesno oklepata praznovanja velikega četrtka. Potem pa poslušam ... in poslušam ... v evangeliju pa o teh dveh stvareh, zaradi katerih naj bi bil veliki četrtek tako pomemben, ni ne duha ne sluha. Samo voda in vrč. In noge. Je kdo vam že umil noge? Meni (razen mame in očeta) še nihče. Mislim, da bi mi bilo nerodno. Nekako nevrednega bi se počutil, da bi kdo na meni opravil tako ponižujoče delo. Torej lahko sklepam, kako se je počutil apostol Peter, ko mu je hotel njegov Gospod umiti noge – ko mu je hotel storiti, kar so delali sužnji. Pa je bilo ravno to potrebno. Da je Gospod postal tako majhen. Da tudi nam, ki smo manjši od svojega Gospoda in Učitelja, ne bi bilo težko drugim ljudem, manjšim od nas, umivati nog. Biti jim na razpolago, žrtvovati zanje svoj čas in sposobnosti, sprejemati jih, tudi v napakah, tudi v stvareh, ki se nam zdijo nemogoče. Na kratko: vzljubiti jih. Kajti trenutek umiv...

Včeraj dopoldne me je prijateljica povabila na svoj rojstni dan. Seveda se spodobi, da nekaj prinesem, sem rekel, in jo vprašal, kaj naj bi bilo to. Pa mi je hitro odgovorila: »Sebe. Najlepše darilo bo, če prideš.« Očitno je tudi Bog nekako sklepal, da bo zame, za človeka, najlepše in najbolj vredno darilo, če v darilno vrečko postavi kar samega sebe. Kako to zgleda, bomo spoznavali po stopanju skozi ta VELIKI teden. Da, prav ta teden je Božje darilo za nas, za naš rojstni dan. Za dan, ko se bomo zopet, nanovo rodili – v drugačne ljudi, polne upanja in ljubezni. Vse, kar nam ta teden kaže in nas spominja – vse Jezusovo trpljenje, nečloveško mučenje, zasramovanje in kruta smrt v popolni zapuščenosti od vseh – vse to se nas lahko ne prav nič dotakne. Vajeni smo nasilja in krvavih prizorov. Kot bi odvili darilo in se le iz vljudnosti nasmehnili, naše srce pa bi samevalo. A kaj se skriva za tem darilom, morda ne bomo nikdar odkrili, nikoli spoznali. Kot tudi ne, koliko solz je ...

Je Lazar umrl ali ne? Naj se sliši še tako čudno, to vprašanje sploh ni toliko bistveno. Ker je v njegovem življenju pomembno samo eno: da je bil njegov prijatelj Jezus. Kako je s prijateljstvom, vemo: »Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad« (Sir 6,14). Zaklad ... Koliko bolj je še žlahten zaklad, če je ta prijatelj Gospod ... Le oglejte si njegov zaklad. Kajti njegov zaklad je – življenje, novo življenje. Za Lazarjem stopamo v pomembno odločitev kristjana. Tudi če smo se doslej zmrdovali nad živo vodo in zanikali vid sleporojenega, sedaj pridemo pred odločitev, ki je za nas ključna: življenje ali smrt? In ne, tu nikakor ne gre za telesno smrt. Saj smo sami videli, da v Lazarjevem primeru postane nepomembna. Mrtev namreč ni tisti, ki ga podrejo bolezni. Mrtev je, kdor izgubi prijateljstvo z Bogom. Mrtev je tisti, ki izgubi vero. Mrtev je tisti, ki izgubi (ali zapodi) iz svojega življenja Boga. Kdor pa živi z Bogom, ga pred življenjem...

In tudi nimate njegove besede, ki bi ostajala v vas, ker ne verujete tistemu, ki ga je on poslal. Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. (Jn 5,38-40) Kdo je koga poslal? V vetrnem zavetju teh radostnih občutij, ko ti ledenomrzla burja mrši lase in hladi ušesa, je prišel po pomoč. S Kosova, pravi, da je. In da išče pokojnino. Oh, na, spet nekdo, ki bi me rad naplahtal, pomislim. Začnem pogovor. Od kod, kaj je z njim. Kako je doma. In se razumeva, čeprav govoriva vsak svoj jezik. Po tem, kako se pokriža, ugotoviva, da je pravoslavni kristjan. Tudi po tem, da mi zaželi, da bi si našel dobro ženo in družino. Tiho prigovarjanje srca mi le odpre denarnico. In ga sprašujem, za kaj bo to porabil. Za pot domov. Nejeverno mu rečem, naj me pogleda v oči in mi to pove. Ne vem, ali iz sramote ali iz žalosti, ker mu v "Božji hiši" (kakor nas sam imenuje) ne verjamemo. "Vso srečo...

Joj, ta naš famozni veter! V življenje moje mame vedno pripelje nelagodje in skrbi za rože, ki jih bo spet oskubilo. Kaj prinese drugim? Rute, šale, toplo peč in več kilogramov. Morda. Meni pa prinese radost! Vedno nov optimizem, prečiščenje misli, novo smer. Na njem se počutim tako svobodno. Ne samo, ker sem doma. Ker mi daje neko trdnost, ko vse leti. Čudno? Ne. Ker je po megleni monotoniji prejšnjega tedna spet nek nov zalet v meni. Tudi kar se je zdelo neverjetno se lahko obrne. Kako to vem in od kod to navdušenje? Če ti pa sedmošolci končno enkrat sledijo, ti prisluhnejo in ... pazi to ... v cerkvi molče molijo (no, morda moja utvara, ma vseeno je lepo videti) in se umirijo. Celo skupaj z menoj razmišljajo, za koga bi dali svojo ledvico ali celo ... življenje. Medtem ko nad njihovo glavo Kristus steguje roke proti nebu in molče pravi odgovore na moja nesmiselna vprašanja ... Hči sionska pa pravi: »Zapustil me je G OSPOD , Gospod je name pozabil.« Mar pozabi žena svojega otro...

Nekoč bomo morda spoznali, da ni tako hudo ... :)

Ste res prepričani, da veste, kdo je pravzaprav slep in kdo ne? Če namreč prav pomislimo, ugotovimo, da slepci vidijo več kot ljudje, ki nimajo problemov z očmi. Slepci namreč vidijo bistvo stvari, nam pa nam ovire postavlja podoba, to, kar vidimo. Po njej imamo namreč moč postaviti predsodke, obsojati, si predstavljati na svoj način. Zaradi nje pozabimo na besede, ki jih slišimo, pozabimo na dejanja, zapahnemo vrata pred človekom in njegovim srcem. In ne spoznamo, kdo je v resnici. Ste torej prepričani, da veste, kdo je slep in kdo ne? Neizmerno čudno je vse skupaj. Ko mislimo, da vidimo, da imamo prav, takrat se tako zelo motimo in blodimo. Ker se zanašamo nase. Ker se vrtimo okoli samega sebe. In ne dovolimo, da je pogled koga drugega, ki je drugačen od našega, morda pravi. Kdo je torej tu slep? Mislite, da vidite? Pa premislite skupaj z menoj ... Učitelj je spraševal učence, kako bi lahko prepoznali, kdaj se je končala noč in se je začel dan. Nekdo j...