Vsakdo nosi rane

Kako si predstavljate Boga?

Lahko bi rekli, da je to nekdo, ki je vsemogočen, največji, najmogočnejši, najpopolnejši. In ne bi zgrešili ničesar. Res, vse to je Bog. In prav dam apostolom, da so se bali po tistem velikem petku. Če bi bil Jezus res Božji Sin, potem bi bil vse to. Pa ni bil. Kako, če je pa umrl ...

Pozabili so namreč, da je Bog resda vse to, ampak da je (nad vsem tem) tudi nekdo, ki je Ljubezen sama. Ljubezen pa zmore vse to izničiti zaradi drugega. Zakaj? Tega pa ne razumemo.

Kako bi si torej na velikonočno jutro predstavljali Boga? Kot kralja, kot mogočnika, kot zmagovalca? Da, točno tako. Kot zmagovalca! Ampak ... nobenega takega zmagovalca ni bilo, ki bi prevzetno razkazoval svojo moč. Bil pa je nekdo, ki je pokazal – svoje rane.

Da, Bog ne prihaja do človeka kot neranljivi velikaš, temveč kot nekdo, ki nosi rane, kakor mi. Ki je kakor vsak človek ranjen. Celo kaže nam jih; želi, naj se jih dotaknemo; naj začutimo, da so njegove rane tako globoke kot naše. Ljudje (kot apostol Tomaž) ne morejo sprejeti v svoje rane nekoga, ki se dela neranljivega. Želijo, da do njih pridejo ljudje, ki imajo rane kakor oni. Kajti le kdor je izkusil, kaj pomeni biti ranjen, lahko pomaga. Le tisti mi je lahko blizu.

Ko smo ranjeni, te svoje rane skrivamo pred vsemi. Bojimo se biti ranljivi, slabotni. Naša družba propagira moč, mladost, lepoto. Zato se kakor apostoli zaklenemo, skrijemo pred drugimi. A človek – je vse drugo kot to. Človek je slaboten. Zato človek ne more živeti sam. Zato človek potrebuje drugega. Potrebuje ljubezni. Potrebuje skupnosti. Brez nje ... ne more srečati ne sebe ne drugega ne Boga ...


In glej,

le kdo bi vedel,

da po ranah se spozna Boga ...

Ker rane niso bolečina,

ker rane so prihod Boga ...

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več