Vsakdo nosi rane

Kako si predstavljate Boga?

Lahko bi rekli, da je to nekdo, ki je vsemogočen, največji, najmogočnejši, najpopolnejši. In ne bi zgrešili ničesar. Res, vse to je Bog. In prav dam apostolom, da so se bali po tistem velikem petku. Če bi bil Jezus res Božji Sin, potem bi bil vse to. Pa ni bil. Kako, če je pa umrl ...

Pozabili so namreč, da je Bog resda vse to, ampak da je (nad vsem tem) tudi nekdo, ki je Ljubezen sama. Ljubezen pa zmore vse to izničiti zaradi drugega. Zakaj? Tega pa ne razumemo.

Kako bi si torej na velikonočno jutro predstavljali Boga? Kot kralja, kot mogočnika, kot zmagovalca? Da, točno tako. Kot zmagovalca! Ampak ... nobenega takega zmagovalca ni bilo, ki bi prevzetno razkazoval svojo moč. Bil pa je nekdo, ki je pokazal – svoje rane.

Da, Bog ne prihaja do človeka kot neranljivi velikaš, temveč kot nekdo, ki nosi rane, kakor mi. Ki je kakor vsak človek ranjen. Celo kaže nam jih; želi, naj se jih dotaknemo; naj začutimo, da so njegove rane tako globoke kot naše. Ljudje (kot apostol Tomaž) ne morejo sprejeti v svoje rane nekoga, ki se dela neranljivega. Želijo, da do njih pridejo ljudje, ki imajo rane kakor oni. Kajti le kdor je izkusil, kaj pomeni biti ranjen, lahko pomaga. Le tisti mi je lahko blizu.

Ko smo ranjeni, te svoje rane skrivamo pred vsemi. Bojimo se biti ranljivi, slabotni. Naša družba propagira moč, mladost, lepoto. Zato se kakor apostoli zaklenemo, skrijemo pred drugimi. A človek – je vse drugo kot to. Človek je slaboten. Zato človek ne more živeti sam. Zato človek potrebuje drugega. Potrebuje ljubezni. Potrebuje skupnosti. Brez nje ... ne more srečati ne sebe ne drugega ne Boga ...


In glej,

le kdo bi vedel,

da po ranah se spozna Boga ...

Ker rane niso bolečina,

ker rane so prihod Boga ...

Komentarji