Burja


Joj, ta naš famozni veter!
V življenje moje mame vedno pripelje nelagodje in skrbi za rože, ki jih bo spet oskubilo. Kaj prinese drugim? Rute, šale, toplo peč in več kilogramov. Morda.
Meni pa prinese radost! Vedno nov optimizem, prečiščenje misli, novo smer. Na njem se počutim tako svobodno. Ne samo, ker sem doma. Ker mi daje neko trdnost, ko vse leti. Čudno?
Ne. Ker je po megleni monotoniji prejšnjega tedna spet nek nov zalet v meni. Tudi kar se je zdelo neverjetno se lahko obrne. Kako to vem in od kod to navdušenje? Če ti pa sedmošolci končno enkrat sledijo, ti prisluhnejo in ... pazi to ... v cerkvi molče molijo (no, morda moja utvara, ma vseeno je lepo videti) in se umirijo. Celo skupaj z menoj razmišljajo, za koga bi dali svojo ledvico ali celo ... življenje. Medtem ko nad njihovo glavo Kristus steguje roke proti nebu in molče pravi odgovore na moja nesmiselna vprašanja ...

Hči sionska pa pravi: »Zapustil me je GOSPOD,
Gospod je name pozabil.«
Mar pozabi žena svojega otročiča
in se ne usmili otroka svojega telesa?
A tudi če bi one pozabile,
jaz te ne pozabim. (Iz 49,14-15)


Nekako lažje gre naprej, če te popiha v hrbet, kajne? Za vse nasprotnike vetra pa predlog: Obrnite se, da vas nese naprej, morda potem ne bo treba sopihati ...

Komentarji

  1. jAKOB7. 3. 08, 23:57

    jaaa, burja je zakon! še posebej kadar spiha sivino.

    obilo zagona z božjo burjo :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več