Burja


Joj, ta naš famozni veter!
V življenje moje mame vedno pripelje nelagodje in skrbi za rože, ki jih bo spet oskubilo. Kaj prinese drugim? Rute, šale, toplo peč in več kilogramov. Morda.
Meni pa prinese radost! Vedno nov optimizem, prečiščenje misli, novo smer. Na njem se počutim tako svobodno. Ne samo, ker sem doma. Ker mi daje neko trdnost, ko vse leti. Čudno?
Ne. Ker je po megleni monotoniji prejšnjega tedna spet nek nov zalet v meni. Tudi kar se je zdelo neverjetno se lahko obrne. Kako to vem in od kod to navdušenje? Če ti pa sedmošolci končno enkrat sledijo, ti prisluhnejo in ... pazi to ... v cerkvi molče molijo (no, morda moja utvara, ma vseeno je lepo videti) in se umirijo. Celo skupaj z menoj razmišljajo, za koga bi dali svojo ledvico ali celo ... življenje. Medtem ko nad njihovo glavo Kristus steguje roke proti nebu in molče pravi odgovore na moja nesmiselna vprašanja ...

Hči sionska pa pravi: »Zapustil me je GOSPOD,
Gospod je name pozabil.«
Mar pozabi žena svojega otročiča
in se ne usmili otroka svojega telesa?
A tudi če bi one pozabile,
jaz te ne pozabim. (Iz 49,14-15)


Nekako lažje gre naprej, če te popiha v hrbet, kajne? Za vse nasprotnike vetra pa predlog: Obrnite se, da vas nese naprej, morda potem ne bo treba sopihati ...

Komentarji

  1. jaaa, burja je zakon! še posebej kadar spiha sivino.

    obilo zagona z božjo burjo :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar