Prepleskanih vrat


Hlebček kruha in kelih. Kolikor se spomnim že iz otroštva, sta to podobi, ki se tesno oklepata praznovanja velikega četrtka. Potem pa poslušam ... in poslušam ... v evangeliju pa o teh dveh stvareh, zaradi katerih naj bi bil veliki četrtek tako pomemben, ni ne duha ne sluha. Samo voda in vrč. In noge.

Je kdo vam že umil noge? Meni (razen mame in očeta) še nihče. Mislim, da bi mi bilo nerodno. Nekako nevrednega bi se počutil, da bi kdo na meni opravil tako ponižujoče delo. Torej lahko sklepam, kako se je počutil apostol Peter, ko mu je hotel njegov Gospod umiti noge – ko mu je hotel storiti, kar so delali sužnji.

Pa je bilo ravno to potrebno. Da je Gospod postal tako majhen. Da tudi nam, ki smo manjši od svojega Gospoda in Učitelja, ne bi bilo težko drugim ljudem, manjšim od nas, umivati nog. Biti jim na razpolago, žrtvovati zanje svoj čas in sposobnosti, sprejemati jih, tudi v napakah, tudi v stvareh, ki se nam zdijo nemogoče. Na kratko: vzljubiti jih.

Kajti trenutek umivanja nog je tako Petra kot nas za vedno zaznamoval. Prepleskal je podboje naših vrat s krvjo. Tudi navzven smo postali drugačni. Drugačni od drugih. Prepleskani z ljubeznijo.

Že res. Ampak ... kje sta kruh in vino?

To sta kruh in vino! Prav to je hrana, ki jo potrebuje človek!

Nocoj je praznik te hrane, ki mu jo daje Bog. ON SAM je ta hrana. Njegova ljubezen, ki jo raztresa naokrog, tudi do tistih, ki ga bodo izdali, ki ga bodo zatajili, ki ga bodo zapustili. Njegova ljubezen ni le za izbrance. Je za vsakogar. Tudi zame, pa naj bom kakršenkoli.

In če je zame, zakaj ne bi bila tudi za druge?

Zakaj kdo od ljudi, ki so v mojem življenju, ne bi bil vreden te ljubezni?

Si jo mar jaz bolj zaslužim kot on?

Pred tem obmolknemo. Jezus tudi nič ne reče. Samo stoji pred menoj in mi ponuja vrč z vodo: »Mi pomagaš?«

Komentarji