Lahko vstopim?

In tudi nimate njegove besede, ki bi ostajala v vas, ker ne verujete tistemu, ki ga je on poslal. Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. (Jn 5,38-40)

Kdo je koga poslal?
V vetrnem zavetju teh radostnih občutij, ko ti ledenomrzla burja mrši lase in hladi ušesa, je prišel po pomoč. S Kosova, pravi, da je. In da išče pokojnino.
Oh, na, spet nekdo, ki bi me rad naplahtal, pomislim.
Začnem pogovor. Od kod, kaj je z njim. Kako je doma. In se razumeva, čeprav govoriva vsak svoj jezik. Po tem, kako se pokriža, ugotoviva, da je pravoslavni kristjan. Tudi po tem, da mi zaželi, da bi si našel dobro ženo in družino.
Tiho prigovarjanje srca mi le odpre denarnico. In ga sprašujem, za kaj bo to porabil. Za pot domov. Nejeverno mu rečem, naj me pogleda v oči in mi to pove. Ne vem, ali iz sramote ali iz žalosti, ker mu v "Božji hiši" (kakor nas sam imenuje) ne verjamemo.
"Vso srečo" mu dam skupaj s papirjem, ki bi ga pripeljal domov.

In ko izvem, da je resnično revež, ki so ga za pošteno delo naplahtali drugi? Majem z glavo nad samim seboj. Ker ne verujem več nekomu, ki ga On pošilja ...

Komentarji